Bojevnica
Knjigosnedki (21)
Ali se tudi vam dogaja, da kupite knjige in jih imate na polici, potem pa minejo meseci, včasih tudi leta, preden se dejansko lotite branja? Japonci imajo za to početje besedo tsundoku, ki sicer označuje samo nakupovanje in kopičenje knjig, ne da bi jih prebrali. Jaz na svojo zbirko knjig gledam kot na dobro založeno vinsko klet, v kateri določena vina počakajo na pravi trenutek in pravo družbo; tako me knjige čakajo, da bo pravo vzdušje in miselno stanje zanje. Takšna usoda je doletela tudi knjigo Bojevnica kitajsko-ameriške pisateljice Maxine Hong Kingston. Resnici na ljubo, tudi za to branje je kriv Instagram. Na profilu @grantica_bere se je namreč pred silvestrovim pojavil izziv #branjespolice25, pri katerem smo morali udeleženci poiskati 24 neprebranih knjig na svojih policah in jih objaviti. To sem storila pri priči, ker me izzivi vedno spodbudijo. Med izbranimi knjigami se je tako končno znašla Bojevnica.
Knjigo lahko beremo kot celoto ali kot pet posameznih zgodb, v ospredju je predvsem dekle, rojeno v kitajski družini v izseljenstvu. Poseben položaj dekleta, ki ni doma ne tu (v ZDA) ne tam (na Kitajskem), se bralcu razkrije skozi posebno vrsto pripovedi, mešanico biografije, spominov in kitajskih legend. Med branjem spoznamo izzive, s katerimi se sooča, pa tudi tabuje, prepovedane teme, o katerih bo le slutila, družina pa o njih ne bo govorila. Gre za zgodbe o krivicah, za zgodbe o ženski vztrajnosti in bojevitosti, nenazadnje pa tudi za zgodbe o norosti in zapostavljenosti.
Kingstonova velja ravno s tem delom, izdanim v angleščini leta 1976 in prevedenim v slovenščino leta 2009, nedvomno za klasično pisateljico ameriške literature, ki je našla pot v šolske učbenike v ZDA. Pri nas je skorajda nepoznana in je to njeno edino prevedeno delo.
Roman je zanimiv iz različnih razlogov. V prvi vrsti je vprašanje integracije. Skozi oči deklice, odraščajoče na Zahodu, so kulturne razlike s kitajsko starodavno miselnostjo še toliko bolj opazne. Opazne pa so tudi razlike med samo deklico in njenimi vrstniki. Starši so se resda odločili, da bodo živeli drugje, a od svojih otrok pričakujejo, da bodo Kitajci na isti način, kot če bi odraščali na Kitajskem. Dekle včasih trpi, ker ne more odraščati kot vrstniki, včasih pa sprejme svojo drugačnost in ceni kulturo, iz katere izhaja in ki jo spoznava in sprejema prav skozi mater in skozi to magično moč, ki jo je od nje podedovala: mogočno silo pripovedništva. V zgodbi Beli tigri bralca namreč popelje v silovite kitajske gozdove, v prve bojne črte in v nepoznani svet nerazumljive in očarljive magije. Pravljičnost se premeša z resničnostjo, da se kot bralec sprašuješ, kje je meja. Že v prvi zgodbi Ženska brez imena je meja med resničnostjo in izmišljijo deloma izbrisana, kar se bo ponovilo tudi v tretji zgodbi Šamanka. Pisanje se v bolj realistične tone spet prelevi v zadnjih dveh zgodbah (ali poglavjih), ko se položaj izseljenstva prikaže v realni, neidealizirani in polišpani obliki. “Tekoči trakovi za prtljago so imigrantom vlivali lažno prepričanje, da bo šlo na Zlati gori vse zlahka.” Življenje preseljencev je življenje, polno trdega dela, zgodbe, ki se pišejo, niso vselej rožnate, tudi niso vsi ljudje zgled pravičnosti in poštenja. Takšne zgodbe piše življenje, takšne zgodbe beremo tudi v dobrih romanih.
