“Bog ni pojem, o katerem je treba razmišljati, temveč življenje, ki ga je treba živeti”

POGOVOR Don Matteo Marega

Tridesetletni duhovnik Matteo Marega deluje v župniji sv. Petra in Pavla v Štarancanu, pa tudi v cerkvi sv. Jožefa, ki spada pod tržiško župnijo. Poleg rednega pastoralnega dela izstopa po posebni pozornosti do skavtske dejavnosti, a tudi do slovenske skupnosti: enkrat tedensko namreč izmenično daruje sveto mašo v slovenskem jeziku v Devinu in Štivanu, občasno pa tudi drugod na Krasu, kadar je treba zapolniti kakšno pastoralno vrzel. Njegova odprtost, zanimanje in iskrena naklonjenost slovenski stvarnosti ga postavljajo med tiste mlade duhovnike, ki vero živijo kot prostor srečevanja in povezovanja.

Don Matteo … kolikokrat so vas že opozorili na istoimensko priljubljeno televizijsko serijo? Se v kakšni značilnosti prepoznate v liku protagonista serije?

Neštetokrat! Občasno se tudi malo pošalim na ta račun in si rečem, da bi bil danes verjetno bogat, če bi dobil 1 evro vsakič, ko se mi je to zgodilo. Čeprav nisem nikoli videl niti ene epizode te televizijske serije, vem, da je don Matteo na splošno predstavljen kot duhovnik, ki je blizu ljudem. To je zagotovo vidik, ki bi ga rad imel za vodilo.

Pred kratkim ste začeli svojo duhovniško službo: kakšni so bili vaši prvi vtisi v župnijah, kjer delujete? Kakšno vzdušje ste našli med verniki?

Med duhovniki se običajno reče, da je prva župnija nekoliko podobna prvi ljubezni: nikoli je ne pozabiš. Nekateri me v šali dražijo, češ da sem še vedno na “medenih tednih” in da bodo težave in zapleti prišli takoj, ko bo začetni čar izginil. Moram reči, da sem našel res lepo vzdušje: odprte ljudi, zanimanje za evangelij, veliko prostovoljcev in ljudi, ki si med seboj pomagajo … Res sem hvaležen, da sem lahko začel prav tukaj!

Kakšen pomen imata danes besedi “verujem” in “vera”? Se je način verovanja v primerjavi s preteklostjo spremenil?

To je razsežna tematika. Nedvomno so se zgodile spremembe. Že pred mnogimi leti se je v filozofiji začelo govoriti o “linguistic turn”, jezikovnem obratu, ki je poudaril problematiko jezika in sporazumevanja. Pri jeziku vere ni nič drugače. Pravzaprav bi lahko – zelo poenostavljeno – rekli, da sta se zahodna in vzhodna Cerkev razšli zaradi enega samega “et”. To nam pokaže, kako bistven in hkrati tudi izjemno nevaren je lahko jezik vere.

Ko danes gledamo na stanje vere, pogosto zaznamo malodušje: cerkve se praznijo, verniki so vse starejši, mladi odhajajo drugam … Prepričan pa sem, da preteklosti ne smemo idealizirati, temveč jo moramo predstaviti tudi z njenimi protislovji. Res je namreč tudi, da je bila vera v preteklosti morda bolj predpostavka, ki jo je bilo treba sprejeti, da si lahko sploh živel v družbi. Ko gledamo filme, kot sta Vermiglio ali Nuovo cinema paradiso, iz katerih se spomnim, da je duhovnik iz filmskega traku rezal prizore poljubljanja, se lahko sprašujemo, ali je bila to res vera, utemeljena na evangeliju. Danes ni več tako. To lahko razumemo kot slab znak težkih časov in dejanja obžalujemo ali pa v tej novi situaciji prepoznamo milost. Zame je čudovito, da vera ni več nekaj samoumevnega! Morda nekoliko prevzetno mislim, da je vera, ki je šla skozi nihilizem, pozitivizem in strašne ateistične diktature preteklosti, bolj zrela in močnejša vera. Lahko pa se seveda tudi motim.

Kaj pa mladi? Kakšen odnos opažate med njimi, vero in Cerkvijo? So res tako oddaljeni, kot pogosto slišimo?

Odgovoril vam bom s sklicevanjem na film, ki je trenutno med najbolj gledanimi na spletni platformi Netflix. Imenuje se Wake Up Dead Man režiserja Riana Johnsona. Čeprav gre za triler, ki spremlja preiskave briljantnega detektiva Benoita Blanca, se v filmu pojavita dve duhovniški figuri, ki utelešata dve različni podobi Cerkve.

Prvi, starejši duhovnik predstavlja Cerkev, ki dviguje pesti, da bi se branila in napadala svet; Cerkev, ki obsoja, postavlja v središče sebe, pozablja na Kristusa in z nasiljem oddaljuje ljudi. Drugi, mladi duhovnik pa pooseblja pravo Cerkev: Cerkev, ki odpira roke bližnjemu, ki je gostoljubna, ki ne gradi zidov, temveč mostove. Ne zato, da bi pridobila občinstvo, temveč zato, ker hodi po stopinjah Jezusa, ki je prišel, da bi svet rešil, ne pa obsodil.

Zelo pogosto – zlasti pri mladih – moram najprej podreti celo vrsto klišejev o religiji, preden lahko sploh začnemo iskren pogovor. Splošen vtis, ki ga seveda ne želim posploševati, je, da mladi niso toliko oddaljeni, ampak so bili oddaljeni – držijo se proč od lažnih bogov in lažnih podob vere.

Živimo v vse bolj individualistični družbi, usmerjeni v materialno blaginjo. Ali Cerkev v tem kontekstu še zna nagovoriti ljudi, zlasti mlade?

Poskusil bom odgovoriti zgolj s tem, kar se je letos zgodilo v Rimu ob jubileju mladih. Papež Leon je srečal milijon mladih z vsega sveta in jim citiral svetega Avguština: “Naše srce je nemirno, dokler ne najde počitka v tebi, o Bog.” Zdi se mi hkrati zelo lepo in zelo zgovorno.

Na našem območju se pomanjkanje duhovnikov še posebej čuti v slovenski skupnosti. Kako pomembna je dvojezičnost za učinkovito pastoralo v tem obmejnem prostoru?

Osebno menim, da je izjemno pomembna, zlasti za skupnosti, ki se želijo imenovati krščanske. V Novi zavezi najdemo odlomke, ki jasno poudarjajo, da je Kristus prišel podret zid ločevanja in sovraštva med ljudstvi. “Ni ne Juda ne Grka,” piše Pavel, “ni ne sužnja ne svobodnega, ni ne moškega ne ženske …” Danes bi lahko parafrazirali in dodali: “Ni ne Slovenca ne Italijana, kajti vsi ste eno v Kristusu Jezusu.” (Gal 3,28)

To ne pomeni, da so Italijani in Slovenci isto, ampak da so eno v Kristusu. Dvojezičnost ima po mojem predvsem to poslanstvo: odpraviti Babilon, spodbujati božansko raznolikost stvarstva. Enakost in enost nista ista stvar.

Pogosto mašujete v slovenščini ali v dvojezični obliki, kar kaže na vašo veliko občutljivost za to temo. Kakšen sprejem ste doživeli v slovenski skupnosti?

Doživel sem izjemno topel sprejem. In ga še vedno doživljam. Prvi stik s slovensko stvarnostjo sem imel leta 2018 prek občasnih, a lepih odnosov s skavti SZSO. Šele kot duhovnik pa sem to stvarnost začel bolj intenzivno spoznavati, predvsem od takrat, ko sem se začel nekoliko sramežljivo podajati tudi v govorjeni jezik.

Poudariti moram, da sta mi bogoslužje in pridiganje v slovenščini omogočena le zato, ker imam prijatelje, ki si vzamejo čas, da mi pomagajo popravljati besedila, ki jim jih pošiljam, in jih skupaj z mano še enkrat preberejo, da si lahko označim naglase. Sem zgolj dober papagaj, brez njih ne bi mogel storiti ničesar od tega.

V zadnjih letih se je odločilo za združevanje več župnij in izmenično obhajanje bogoslužij po vaseh. Kako verniki doživljajo to odločitev?

Na splošno slabo. Menim pa, da je tudi tu veliko odvisno od tega, kako gledamo na dogodke. Škof Carlo nas vabi, naj presežemo misel, da je združevanje župnij zgolj način zapolnjevanja pomanjkanja duhovnikov. Zdi se mi zelo evangeljska perspektiva: v situaciji videti vprašanje in priložnost. Kakšen odgovor bomo dali? Kdo smo in za koga se bomo izkazali v tej situaciji?

Vi ste skavt. Koliko je ta izkušnja vplivala na vašo življenjsko pot in izbiro?

To je res težko povedati. Zagotovo moje skavtstvo in stik s skavti oblikujeta velik del moje službe. Februarja sem bil imenovan tudi za območnega duhovnega spremljevalca za Gorico, zato so se srečanja in dejavnosti močno povečali. To je čudovita razsežnost, o kateri težko govorim, ker je v bistvu izkušnja in nekaj notranjega. Rekel bi, da je malo podobno Bogu … O tem se lahko veliko govori, a na koncu se izkusi v življenju.

Za konec, ker smo v božičnem času. Bi nam želeli podati kakšno misel za letošnji Božič?

Z velikim veseljem. Rad bi se obrnil predvsem na tiste, ki težko verujejo v Boga, ker ga ne vidijo, se ga ne dotaknejo ali ga ne morejo znanstveno dokazati. To je resnična težava, ki je ni mogoče obiti in jo je treba najprej “naseliti” vase. In prav tukaj evangelij pove nekaj dragocenega: “Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.” (Jn 1,18)

V Boga ne moremo verovati zgolj zaradi ideje ali intelektualne stave; verujemo zato, ker se je v Jezusu učlovečil in prišel prebivat med nas (Jn 1,14). Jezus je živel naše življenje, zato roditi se, rasti, delati, veseliti se, trpeti, ljubiti in umreti niso več samoumevni glagoli, temveč glagoli, v katerih se razodeva nekaj Božjega. Bog ni pojem, o katerem je treba razmišljati, temveč življenje, ki ga je treba živeti.

Tistim, ki težko verujejo, bi rekel: živi z Jezusom, ljubi kakor On! Sprejemaj ljudi dvomljivega slovesa, odpuščaj, praznuj, jokaj z jokajočimi, išči izgubljene, brani male, lomi kruh svojega življenja za druge, moli, hodi in predvsem ljubi. In takrat Boga ne bo več treba dokazovati: vse naše življenje bo polno Njegove navzočnosti. Vesel Božič!