Bodimo svetilnik vere in sožitja v našem prostoru!

Gorica / Zahvalna nedelja ob 50. obletnici Slovenskega pastoralnega središča

Praznovanje ob 50. obletnici ustanovitve Slovenskega pastoralnega središča v Gorici se je na najlepši način začelo 20. novembra, na nedeljo Kristusa kralja (ustanovljena je bila namreč na isti praznik leta 1972), z jutranjo zahvalno mašo, ki jo je daroval nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli. Njegov prihod so s kora sprejeli svečani zvoki orgel in trobente mladega Amadeja Bandlja. Z goriškim nadpastirem so pri oltarju – ob katerem je bil na slikarsko stojalo postavljen novi logotip duhovnije, delo Walterja Grudine – somaševali nadškofijski delegat g. Marijan Markežič, p. Jan Cvetek, diakon Renato Nucera in, prvič, p. Boštjan Horvat, župnik na bližnji Kapeli. Skupno so v procesiji – ob dobro uigrani ‘ekipi’ mladih ministrantov – slovesno stopili v polno in lepo okrašeno cerkev, v kateri je zadonelo praznično petje. Cerkveni zbor na koru je za to priložnost pod vodstvom organista Davida Bandlja naštudiral in odpel tudi dirigentovo Mašo v čast sv. Janezu Krstniku.

V uvodnem pozdravu je g. Marijan toplo sprejel nadškofa, nato pa se je iskreno zahvalil vsem, ki so si prizadevali, “da bi se ustanovila posebna skupnost, dušnopastirsko središče za Slovence v mestu, da bi še bolj organizirano urejevali pastoralno in skupno delo”. Zahvalil se je vsem, ki so za to delali še pred letom 1972, pa tudi tistim, ki so v zadnjih 50 letih “pomagali, da je življenje v tej skupnosti cvetelo”: na poseben način je zaslužen nadškof Peter Cocolin, ki je prevzel odgovornost in 24. oktobra 1972 podpisal dekret o ustanovitvi. G. Marijan se je za pol stoletja plodnega dela seveda zahvalil predvsem Bogu in ga obenem prosil za blagoslov in moči, “da bi to, kar delamo dobrega, naredili še boljše in še bolj popolno, s še večjim veseljem”.

Nadškof Redaelli je v homiliji obrazložil, zakaj je praznik Kristusa Kralja “nekoliko poseben” in anahronističen. To, da je Jezus bil kralj, je bilo namreč napisano na križu, kjer je visel, ko je umiral v groznih bolečinah. Kot kralj na križu je razbojniku ob sebi obljubil nebesa. To je kralj, ki samega sebe ni rešil, čeprav bi to mogel storiti. Vsi smo klicani, da bi postali “učenci, prijatelji, bratje tega nekoliko posebnega kralja”, je dejal msgr. Redaelli; kralja, ki življenja ne jemlje, temveč ga daje; kralja, ki ne obsoja, ampak odpušča; kralja, ki se ne reši, temveč rešuje druge; kralja, ki obljublja kraljestvo, ki gre onkraj tega življenja. Kristjani smo izbrali takega kralja in zakon njegovega kraljestva – ljubezen. Izbrali smo, da se bomo ravnali kot njegovi prijatelji in učenci, da drugim ne bomo ukazovali, temveč jim služili in pomagali. Izbrali smo, da vse to živimo skupaj kot skupnost, ki ima svojo identiteto in v tem pastoralnem središču že 50 let najde svoj referenčni prostor, identiteto, utelešeno v jeziku, kulturi, ozemlju, predvsem pa svojo krščansko identiteto. To je istovetnost, ki je skupna Cerkvi v Gorici kot celoti, je še dejal nadškof: Cerkvi, ki v različnih jezikih in kulturah najde svoje bogastvo in pričevalno moč, Cerkev, ki se odpira tudi onkraj meja. Pričevanje, da se evangelij zna utelesiti v vsaki stvarnosti in zna po zaslugi delovanja Svetega Duha okrepiti vse različne darove, da bi skupaj zgradili eno samo Kristusovo telo – Cerkev. Naša Cerkev si prizadeva, da bi se vse bolj odpirala tudi za sodelovanje s sosednjo koprsko škofijo, tudi v luči skupne Evropske prestolnice kulture 2025. V slovenščini je nadškof dodal: “Mislim, da je praznik Kristusa Kralja najprimernejša priložnost, da praznujemo petdeseto obletnico ustanovitve Slovenskega pastoralnega središča. V vseh teh letih je to središče bilo znak prisotnosti Božjega Kraljestva v našem mestu. Verniki, ki so želeli obiskovati cerkvene verske obrede v slovenskem jeziku, so našli tu, v tem pastoralnem središču, celotno liturgijo v svojem ljubem maternem jeziku. Moja želja je, da s pomočjo Kristusa Kralja, ki je kralj vsega človeštva, verniki različnih jezikov naše goriške Cerkve skupaj z novogoriškimi verniki postanejo svetilnik vere in sožitja v našem prostoru ter nadaljujejo svoje pastoralno in kulturno poslanstvo.”

Po evharističnem slavju se je praznovanje duhovnijske skupnosti nadaljevalo pred cerkvijo, kjer so navzoči skupaj nazdravili in se posladkali z dobrotami, ki so jih pripravile župljanke, ter z veliko in odlično torto, ki jo je darovala Suzi Makuc.