Bitka proti čarovnicam
Na stopnicah (160)
Čez lužo je k nam prineslo modo, da se na predvečer vseh svetih preoblači v maske – podobno kot smo pri nas bolj vajeni za pusta. In ob tej priložnosti se je neki časopis razpisal, kako da je narobe, da bi se preoblačili v čarovnice. Češ da so čarovnice v zgodovini bile vse preveč zatirane in je čarovništvo nekakšen simbol zanikrnega odnosa družbe do žensk. Avtorici se je zdelo pomembno naslikati vso čustveno težo, ki jo je skozi čase pomenilo čarovništvo za ženske.
Najprej me je vsekakor zmotilo, da se iz tega dela žensko vprašanje – od vedno so bili poleg čarovnic tudi čarovniki, torej moški. Pogosto slišimo nekakšno tragično romantično zgodbo, da se je tedanji patriarhalni svet tako želel odkrižati žensk, ki so bile bolj svobodne, bolj intuitivne, ki so znale z zelišči … ki skratka niso hotele nič hudega, le bile so v celoti ženske. Verjetno se je to tudi kdaj zgodilo, samo spomnimo se obsodbe Ivane Orleanske. A po drugi strani so se ljudje vedno zatekali k magičnim silam (in se tudi v današnjem “znanstvenem” času) in družba se je tega bala ter se na to odzvala z linčem – pogosto po krivici. Ne gre torej za vprašanje žensk, ampak za vprašanje vraževerja: obtožbe soljudi za pajdašenje z nadnaravnim zlom, tako moških kot žensk. Ob tem se je dobro spomniti, da višek preganjanja čarovništva ni stvar srednjega veka, pač pa kasnejših časov – ko je krščanstvo začelo izgubljati totalnost v družbi in so se lahko nazaj priplazila stara krivoverstva. Duhovna kriza civilizacije je vedno zaznamovana tudi s povečanim zatekanjem k magiji.
Predvsem pa sem razmišljal o tem, da avtorica očitno vsekakor ne razume bistva tega, da se šemimo. Da v tem pač ni prostora za kakšno “politično korektnost”. Da je maškarada ravno korenit obračun s tem – da si v zavetju možne anonimnosti maske dovolim poodigravanje … parodiranje … smešenje. Da je z družbenim dovoljenjem za izstop iz svoje resnične vsakdanjosti, iz svojega socialno-osebnega okvira dana možnost doživljajskega preigravanja drugačnih, pogosto diametralno nasprotnih usod, kot je moja. Po eni strani v interesu ponovnega razmisleka družbe o njenih stereotipnih likih – po drugi strani v interesu mojega osebnega razmisleka o mojem izbranem liku in v čem se pravzaprav moj resnični jaz od njega razlikuje. V čem se hoče razlikovati. Če se nekdo našemi v čarovnico in čarovnika, če se našemi v “cigana”, morda v “južnjaka”, morda pa tudi v redovnico ali duhovnika, celo papeža (če se “ne spodobi” eno, se pač tudi drugo ne, politična korektnost ne pozna barv) …, s tem ne sramoti osebe, pač pa daje pred oči njen družbeni stereotip. To pa sploh ne pomeni, da gre čez vsako mejo, da je neokusen. Zaradi tega mislim, da je pravzaprav pomembno, da se kdo našemi v like, ki so v družbi doživljali krivico – ker je zanje najbolj nevarno, da postanejo “nevidni”, da uidejo iz spomina. Da jih imamo morda za preteklo vprašanje ali zadevo “tretjega sveta”. Da se delamo, da smo ustvarili družbo brez problemov – kjer so vsi, ki jih še imajo, zanje krivi sami. Družbo, ki pozabi na pretekle vojne, neumnosti, pokvarjenosti in zločine in se samo še predaja užitku in razkošju. Zato tudi ni brez pomena, da pustu sledi v Evropi pepelnica – ko torej svoje življenje skušam zastaviti na poglobljenih duhovnih temeljih. V na novo oživljenem kontrastu s tistim, kar sem prejšnji dan odigraval. Da iz svojega življenja preženem demone in temne sile – če ne na duhovni, pa na psihični in vedenjski ravni.
