“Bil je popotnik mišljenja, potoval je po svetovni literaturi, a se je vedno vračal v Šempolaj”
Edvard Kovač in Milček Komelj sta predstavila knjigo Dnevniški zapisi (1948–1954) Alojza Rebule
Šempôlej, srečna, draga vas domača … je bil naslov večera, posvečenega eni najpomembnejših osebnosti in enemu najuglednejših slovenskih pisateljev 20. stoletja, Alojzu Rebuli. Potekal je v četrtek, 27. avgusta, prav v pisateljevi rojstni vasi. Natanko dve leti kasneje po slavnostni proslavi, s katero so počastili pisateljevo stoto obletnico rojstva, so župnija sv. Pelagija, SKD Vigred in Slovenska matica priredili prav poseben večer. Dogodek se je pričel s sveto mašo v cerkvi sv. Pelagija v Šempolaju, ki jo je daroval domači župnik Karel Bolčina ob somaševanju duhovnika Edvarda Kovača, sledila pa je predstavitev knjige Dnevniški zapisi (1948–1954), ki je izšla lansko leto pri Slovenski matici. O knjigi, ki razkriva obdobje Rebulovih povojnih študijskih let v Ljubljani, sta spregovorila prof. dr. Edvard Kovač in akad. izr. prof. dr. Milček Komelj. V bližnji Štalci je bila tudi na ogled priložnostna razstava fotografij iz Rebulovega otroštva in mladosti.
“Danes želimo izpostaviti Rebulove zapise o spominih na mladost, na rojstno vas, na bolečino ob slovesu od nje in njegovi navezanosti na Kras in domače ljudi ter njihovo usodo v obdobju, ki ga je sam preživljal v času fašizma,” je v imenu SKD Vigred uvodoma povedala predsednica Elena Legiša. Sama je tudi delila nekatere spomine na pisatelja. Povedala je, da so ob Rebulovem 90. rojstnem dnevu priredili poseben večer, posvečen otrokom, na katerem je sam pisatelj najmlajšim pripovedoval o svojih spominih in zanimivostih Šempolaja, in lepo je bilo videti, kako so ga ti pozorno in občuteno poslušali.
Predstavitev knjige so organizatorji želeli obogatiti z umetniško noto, tako da so mladi člani SKD Vigred med večerom prebirali Rebulove odlomke, za glasbeno kuliso pa je poskrbel harmonikar Ruben Žvab. Med mladimi člani društva, ki so občuteno prebirali odlomke, je bila tudi daljna sorodnica Alojza Rebule Veronika Bordon.
Akad. izr. prof. dr. Milček Komelj, ki je za knjigo Dnevniški zapisi prispeval spremni esej, je na večeru uvodoma povedal, da je bil Alojz Rebula močna in sijajna postava v slovenski krščanski kulturi in umetnosti. V svojih knjigah se je instinktivno izpovedoval iz resnične ustvarjalne nujnosti in je bil vse življenje do kraja pristen in iskren, odgovoren ustvarjalec, resničen umetnik. Rebula je svojo književnost po Komeljevem mnenju gradil iz globokega doživljanja sveta, njegove lepote, živosti in tragike človekove ranljivosti in minljivosti. Njegovo ustvarjalnost so zaznamovali tako domača vas Šempolaj in kraški svet kot tudi globoko poznavanje antične, evropske in slovenske kulturne dediščine. Iz domače pokrajine, njenih ljudi in spominov je črpal snov za svoje literarno ustvarjanje. Poseben vpogled v Rebulovo notranjost ponujajo prav ti dnevniški zapisi, v katerih se pokaže mladi Rebula, prežet z izjemno ustvarjalno energijo in globoko ljubeznijo do Zore Tavčar. Ljubezen je zanj postala temelj življenja, vere in ustvarjalnosti. Dnevniki so torej ljubezenska pesem Zori in življenju, poklon rodnemu Šempolaju ter pričevanje o času, v katerem se je kot človek in umetnik šele oblikoval, je sklenil dr. Milček Komelj.
O Rebulovi navezanosti na domači Šempolaj je v nadaljevanju spregovoril še prof. dr. Edvard Kovač, ki je poudaril, da je pisatelju ta kraj bil kraj razodetja, saj je sam rekel, da so mu tu bile paške univerze. Ko beremo te Rebulove zapise in prve objave, lahko vidimo tista jedra razodetja, ki so ga spremljala vse življenje, je še dodal Kovač. Širino in neskončnost sveta je Rebula zaznaval v domačih krajih, bil je popotnik mišljenja, potoval je po svetovni literaturi, a se je vedno vračal v Šempolaj. “Šempolaj je bil za Rebulo rodna Itaka, kjer se je počutil radostnega in veselega.” Hkrati pa je Rebula začutil, da mora stopiti v svet, kjer se bo obogatil z novimi jeziki in kjer bo lahko šempolajski dialekt postavil na širši, tako rekoč svetovni oder. Ta svetovni oder pa razkriva neskončnost, ne le neskončnega pogleda na morje, temveč predvsem neskončno hrepenenje po lepoti, ki je pogosto neizrekljiva, a vendar znova zahteva novo besedo. Rebula je bil prepričan, da je to mogoče najgloblje izraziti prav v maternem jeziku. Le v materni besedi je mogoče zares doseči najgloblje plasti občutja in z besedo zaobjeti tudi tisto, kar presega neskončnost, je še sklenil prof. dr. Edvard Kovač.
Ob koncu večera se je Rebulova hči Tanja prisrčno zahvalila vsem organizatorjem dogodka, mladim članom društva, ki so prebirali odlomke, in glasbeniku pa je poklonila dar. Ob tem se je spomnila tudi Alojzovega brata, svojega strica Ivana – Ninija, ki je prav tako pisal dnevnik ob svojem potovanju v Avstralijo. Iz teh zapisov je mogoče zaznati močno navezanost med bratoma.
