Besneče morje o življenju družbeno neprilagojenega Michelstaedterja

Lirični muzikal, ki bo premiero doživel 5. februarja v KCLB, razkriva številne nepoznane podrobnosti življenja mladega goriškega intelektualca, iz katerih je nastala njegova filozofija

O Carlu Michelstaedterju se je v Gorici v zadnjem letu veliko govorilo, vse bolj in vse povsod se raziskuje tudi njegova filozofija. Še vedno malo poznano pa je samo življenje mladega intelektualca, ki je pri 23 letih storil samomor. Zato je nastal lirični muzikal La furia del mare – Besneče morje, o katerem so več podrobnosti razkrili libretist Mauro Rossi, skladatelj Stefano Sacher in režiserka Jasmin Kovic.

Sta filozofija in življenje Michelstaedterja še aktualna?

M. R.: Michelstaedter je lep primer družbeno neprilagojenega ustvarjalca in intelektualca. Je osebnost s posebnimi sposobnostmi, visoko izobrazbo in zmožnostjo prehajanja meje – ne le jezikovne in kulturne, tudi eksistencialne in mentalne –, premore talent in srečo, da živi izjemno hitro, bleščečo in bogato formativno izkušnjo, ta pa ga spravi v konflikt z družbo, ki mu je izobrazbo sploh omogočila. To je protisloven, tragičen pojav, ki se ciklično ponavlja. Tudi danes obstajajo mladi družbeno neprilagojeni intelektualci in ustvarjalci. Neprilagojeni ne v psihološkem, temveč v sociološkem smislu. Neusklajeni so z družbeno osnovo, ki jih je proizvedla.

Obstaja Gramscijev stavek, s katerim se Michelstaedter morda ne bi povsem strinjal, vendar bi lahko bil skladen s tem, kar je doživljal: mladi intelektualci se odločijo, da ne bodo podrejeni vladajočega razreda. On je bil eden izmed teh. Ne glede na osebne in psihološke demone sta ga filozofija in izobrazba pripeljali v konflikt s kulturo, katere predstavnik je bil. Njegov individualni talent, geografski in kulturni položaj ter družbeni sloj, iz katerega je izhajal – vse to je bilo zelo spodbudno. Germanska in severnoevropska kultura, italijanski iredentizem, judovske korenine ter izjemno stroga izobrazba, ki je klasično kulturo postavila kot temeljni kamen – vse to je v njem, a tudi v drugih v tistem obdobju ustvarilo izjemno gojišče za talent. Ta preobremenjeni, prekomerno izpostavljeni, prekipevajoči talent pa ni našel svojega mesta. Ni bil zmožen takšne integracije.

Tudi v muzikalu Michelstaedter ni edini, ki se ne prepozna v takratni družbi …

M. R.: Nastopa še en lik podobnega neprilagojenca, ki mu Carlo v nekem smislu zavida in si, si predstavljam, očita, da ga sam ni sposoben posnemati: to je prijatelj Rico (Enrico). Ta se odloči za korak nazaj, ne v intelektualnem smislu, in zavrne ambicijo pripadati višjemu izobraženemu razredu ter se preseli čez ocean, v Patagonijo, kjer postane čuvaj goveda. Zateče se v nekakšen divjezahodni primitivizem, a v svoji bisagi nese vse grške predsokratike. Obrne hrbet stari Evropi, ki je takrat v bistvu pripravljala vojno in bila blizu političnemu samomoru.

Lahko bi ga opisali kot Michelstaedterjev alter ego; morda je bilo to tisto, kar bi sam želel storiti, a zaradi močnih družinskih vezi – tako trdnih in tako zavezujočih –, ki jih Rico ni imel, ni uspel ukrepati v svoji bolečini. Razplet njegovega življenja bi morda lahko bil nekoliko drugačen.

V muzikalu je pomembna tudi glasba. Kako je nastala?

S. S.: Nisem imel posebej izdelane predstave o tem, kakšen glasbeni jezik uporabiti. Sprva sem razmišljal o veliko bolj disonančnem in ekspresionističnem pristopu, tudi na podlagi besedila, rabe rime in določene strukture libreta pa sem se odločil za bolj tonalni jezik oz. za tako disonanco, ki postane nekoliko jazzovska. Prisotni so tudi nekateri rockovski in celo progresivni deli. Že prva Carlova arija, v kateri govori o sebi in se takoj po uverturi predstavi, je primer progresivnega sloga, po navdihu skupine Banco del Mutuo Soccorso.

Prisotnih je več leitmotivov, na primer tema ljubezni, tema smrti, tema upanja, tema konflikta, pa tudi tema, ki spominja na meščansko družinsko vzdušje. Melodije se vračajo, kar daje delu enotnost in koherentnost ter ga naredi dostopnejšega. Ne predpostavlja predhodnega poznavanja opere ali gledališča; Besneče morje želi biti predstava za vse.

Kaj je v ospredju, beseda ali glasba?

M. R.: Prevladuje glasba.

S. S.: Glasba se lepo ujame z besedilom in obratno. Poudarja čustva. Še posebej v t. i. mostovih, tistih verzih, ki povezujejo, se začuti razmišljanje o tem, kar se je zgodilo, ali pričakovanje tega, kar se šele bo. Na neki način ima močno psihološko in dramaturško vrednost.

Kaj lahko povemo o libretu?

M. R.: Z vidika jezika smo se odločili za precej tradicionalno obliko. Pri pisanju nisem posnemal Michelstaedterjevega sloga, temveč uporabljal tak jezik, ki bi lahko bil njegovemu ustvarjanju sočasen. Odločili smo se na primer za rime; tudi arije in dialogi niso v povsem prostem verzu, ampak sledijo določeni metrični strukturi. To je tudi v skladu z njegovo močno lirično naravnanostjo. Metrika pomaga tudi pri spevnosti in zadrževanju pozornosti poslušalca.

Kaj je v zgodbi najbolj zanimivo?

J. K.: Kljub temu da se libreto drži bolj klasičnih oblik, je zgodba tista, ki se zelo približa čutenju mladega človeka. Rekla bi, da je to univerzalna zgodba o frustracijah, ki jih doživlja mladi človek. Te frustracije so danes še posebej aktualne, ko imamo velika pričakovanja, ne samo s strani družinskega kroga, ampak tudi pričakovanja, o katerih mislimo, da jih družba ima o nas, ko se primerjamo z drugimi, predvsem v obdobju družbenih omrežij.

Ko smo se lotili dramaturške razčlembe z ansamblom, sem takoj videla, da so se mladi v tej zgodbi prepoznali. Carlo je šel skozi velike življenjske frustracije in krute dogodke, ki so bistveno zaznamovali njegovo življenje in ga privedli do drastičnih odločitev, v skladu s filozofijo, ki so mogoče daleč današnjemu človeku, današnjemu čutenju. Njegova zgodba je zgodovinsko pogojena, vsebuje pa veliko prvin, s katerimi se mladi lahko poistovetijo tudi danes.

Verjamem, da bosta zgodba mladega človeka in mlad ansambel blizu mlademu poslušalcu in sodobni publiki.

Na odru bodo torej mladi pevci?

J. K.: Točno tako, projekt ima tudi akademski cilj. Z izvirno produkcijo nudimo mladim že izobraženim talentom možnost, da se izrazijo v profesionalnem okolju in da se na odrskih deskah konkretno preizkusijo tudi v večjih vlogah.

Protagonisti, z izjemo že uveljavljenega pevca Gregorja Ravnikarja, so mladi pevci, formirani na ustanovah v FJK ali v Sloveniji. Povezali smo se v mrežo sodelovanj z glavnimi glasbenimi izobraževalnimi ustanovami, od konservatorija G. Tartini v Trstu do konservatorija J. Tomadini v Vidmu, GO! Borderles Opera Lab in lirične akademije Santa Croce, v Sloveniji pa smo vključili Akademijo za glasbo Univerze v Ljubljani. Pomagal nam je Simon Dvoršak, ki pri projektu sodeluje v vlogi dirigenta, poučuje pa na akademiji v Ljubljani.

Kako je bilo postaviti na oder tak projekt?

J. K.: Mislim, da je pri tem delu v ospredju najprej biografska zgodba mladega človeka, ki je mene osebno izjemno navdušila. Muzikal pripoveduje razburljivo ljubezensko zgodbo Carla Michelstaedterja z očarljivo, skrivnostno in zelo izmuzljivo rusko anarhistko Nadio Baraden. Zgodba, polna nepričakovanih preobratov, ki smo jih odkrili med raziskovanjem Michelstaederjevih del, je v meni vzbudila neomajno željo, da bi to postavila na oder. Zato sem se projekta lotila z velikim navdušenjem in ga sedaj skušam prenašati na celoten igralski ansambel.

Vaj smo se lotili na mogoče drugačen način, tako, kot se ponavadi začenjajo pri opernih delih. Z igralci smo se veliko zaustavili pri poglobljeni analizi zgodovinskega ozadja z opisi obeh avtorjev. Zelo se mi zdi pomembno, da poglobljeno razumejo vse kompleksne in večplastne like, ki nastopajo v tej zgodbi. Dela smo se lotili s tako pripravljenostjo, ki jo imajo bolj pogosto dramski kot pa operni igralci.

Besneče morje torej ni zahtevno filozofsko delo?

M. R.: Opera se ne osredotoča na razvoj njegovega mišljenja, o katerem ne vemo veliko. Poznamo le njegovo tezo, a ne vemo natančno, kako se je oblikovala. Michelstaedterjeva filozofija je zahtevna in po mojem mnenju ni primerna za teatralizacijo, saj bi delo postalo nekaj zelo intelektualnega in težko dostopnega. Zelo zanimivih delov njegovega mišljenja ni najti le v njegovi tezi. Pri pripravi predstave smo se osredotočili na njegova razmišljanja in pisma, ki so zelo zanimiva, saj z bolj preprostimi in neposrednimi besedami spremljajo njegova čustva in razvoj njegovega mišljenja. Uporabili smo tudi njegove poezije, v katerih filozofija postane figurativna, prežeta z močnimi podobami, kot je besneče morje.

Delali smo tudi z zapiski, ki jih je pustil in so pogosto kot opomin samemu sebi, in z njegovimi citati grških avtorjev, ki veliko povedo. Vse to je umeščeno v družinsko in družbeno okolje, katerega uprizoritev je najbolj izvedljiva.

O Michelstaedterju vemo, kako se je obnašal, kakšen je bil njegov odnos z ljudmi, družino. Še posebej slednji je bil zelo bipolaren: na eni strani skoraj simbiotična navezanost, na drugi pa emancipacija in osvoboditev. Zelo najstniški pristop, zanj pa zelo boleča zgodba. Zavedal se je, da je družini zadal hudo rano, ko se je od nje oddaljeval. Odnos je imel neobvladljivo obliko: vse družinske želje in ambicije so se osredotočile vanj, vedel pa je, da ne more ostati zvest pričakovanjem.