Barbara Korun

na velikem polju pšenice

le dva maka

tesno skupaj

Barbara Korun

Naj uvedem rubriko, tokrat posvečeno poeziji besedne ustvarjalke Barbare Korun, organizatorke literarnih dogodkov in mentorice pesniških delavnic, sicer dobitnice prestižne Veronikine nagrade (2011) in nagrade mira (2020), s pesniškim utrinkom. Tako kot druge njene “najdenke” iz zadnje pesniške zbirke Idioritmija (Zrakogled, Hyperion 2021), mi presvetli dan z zastrto naravno barvitostjo in simboliko. Prizor bi lahko “naslikal” francoski impresionist, morda Monet, ali mu vdihnil skrivnostno sporočilnost kak drug likovni umetnik, gre pa za najdenko, ki ni nebogljena sirotica, temveč jo pesnica kot druge trivrstičnice najde(va) v naravi sami, v hipnih doživetjih murnovskega “trenutka” kot protiutež problematičnosti, resnobnosti in tesnobnosti daljših časovnih razmakov. Razpetih med oniričnostjo “prozaičnih pesmi” prvega razdelka Idioritmija (ki daje naslov zbirki), in iskanjem skladnosti, smisla, ravnovesja v daljših verznih zapisih, večkrat opremljenih z datumom in lokacijo nastanka (npr. Lviv, New Delhi, Tirana, Islamabad, Ljubljana), v tretjem razdelku Eholokacija.

Moja dokončna izbira pa še ni padla: katero odbrati med pesmimi s privilegiranim posluhom za bivanjsko tematiko? Izrazni repertorij se giblje med motiviko staranja in minevanja, strahu in (nasilnega) umiranja, navdiha, pesniškega snovanja in (u)besedovanja ter živalskega podobja (od netopirja, psov, opic do neznane žuželke, pajka, muhe, čebel idr.) z namigi na antični mitološki repertoar (Scila in Karibda, arahnofobija, muza navdihovalka). Izraza idioritmija (po Barthesu skladnost z lastnim ritmom bivanja) in eholokacija pa mi sploh božata uho kot mehka praprot, poganjek antike.

Ker se podpisana bralka lepo (od)zrcali v (iz)brani pesmi, se je odločila za pesem z motiviko, ki je v pesništvu bolj ko ne redka, čeprav njej sami (kot Barbari Korun, ki je poučevala slovenščino na ljubljanskih gimnazijah) blizu. Spomin na šolska leta – pred tablo oziroma za katedrom!

Spomnim se časov

pred tablo v razredu

vedela sem

za prenašanje

ognja gre

nekateri so me gledali

z odporom

(teh je bilo najmanj)

nekateri kot bitje

z drugega sveta

(kmalu so pozaspali)

nekateri pa

kot da se poskušajo

spomniti

zmeraj jasnejši

pogledi večje

navdušenje

potem nekega dne

vzdih prepoznanja

polglasni aha

leta kasneje mi

pišejo:

delam v banki

in berem pesmi

nisem ponosna

ni moja zasluga

vžigalica ne dela

ognja

Slika učilnice z orientacijo v prostoru v realistični maniri: vsakdanjost razrednega pouka se spogleduje z visokimi pedagoškimi ideali, ki jih predstavlja ogenj, kot ga uteleša antični mit o Prometeju, ki se je uprl bogovom in smrtnikom prinesel ogenj, simbol vednosti, umetnosti in znanja. Spomnim se … pesnica v crescendu devetih kitic – od dvovrstičnice preko šestih trivrstičnic do dveh sklepnih štirivrstičnic – raziskuje izkušnjo prenašanja znanja mladim in se pri tem oklepa okleščenega, skopega pesniškega izražanja, brez ločil (razen oklepajev in dvopičja) ter velikih začetnic.

Preprosto, vsakdanje besedišče reflektira različne nianse dijaške odzivnosti v procesu posredovanja in usvajanja znanja. Učitelj(ica) ali profesor(ica) je včasih kot bitje / z drugega sveta, z drugega planeta. Z anaforo nekateri (na začetku treh zaporednih kitic) se razčlenjujejo reakcije dijaštva: od odpora, nezanimanja in zdolgočasenosti do jasnejših pogledov in večjega navdušenja. Potem pa kot odkritje, vzdih prepoznanja / polglasni aha, ko raba medmeta, morda celo humorna, da se stvari zdramatizirajo, daje razumeti, da se nekaj v odnosu dijaštva premika. Pedagog(inje) kot z lakmusovim papirjem včasih šele čez leta lahko preverja(mo) svoj pedagoški odtis, ko denimo nekdanji dijak ali dijakinja pove ali piše v mejlu… delam v banki / in berem pesmi. Če se grem besedno igro – koliko prometejskega (po)trpljenja je v profesorskem poklicu! A vendar v nekaterih vzplamti …  zanimanje za literaturo, poezijo!

A kaj, ko pesnica svetlejšo vizijo, ki se zarisuje v predzadnji kitici, zasenči z nikalnicami: nisem ponosna / ni moja zasluga / vžigalica ne dela / ognja. Gre za preobrat. Kako razumeti trikratno sklepno zanikanje? Če je prenašalka vrednot vednosti vžigalica, je za vžig (zanimanja) potrebna iskrica. Bistvenega pomena je pedagoški žar, ki preseva v vsakodnevnem stiku z mladimi, kajti samovžig je redek. Menim, da lirska subjektka kot prinašalka znanja in spodbujevalka radovednosti kljub vsemu ostaja čuvarka ognja v simbolnem pomenu. Vsaj v moji predstavi. Gre za pesničin (u)besed(e)ni izziv in poziv k tehtnejšemu razmisleku o vlogi izobraževalke, izobraževalca?

Učno-vzgojni proces je (kljub načrtovanju) v resnici večkrat nepredvidljiva, dolgotrajna pot v skupini, v dvoje, včasih samohodska, težka in strma, največkrat ovinkasta, polna zaprek in ovir, prej kot položna in lahka. Če spotoma vržeš semena in kaj pade na rodovitna tla, bo kaj dobrega zraslo; če celo mnogo let kasneje zveš, da se je vnel ogenj, ljubezen do poezije, pomeni, da je iskrica tlela.

Hvala pesnici za motivno neobičajno, (samo)svojo pesem! Ob njej bi tistim, ki radi kritizirajo (tudi našo “zamejsko”) šolo in šolski sistem ter učni kader tout court, svetovala, naj se poglobijo v sporočilnost in razsežnost prometejskega mita.

Za konec še podatek, da je od sedmih pesniških zbirk, ki jih je izdala Barbara Korun, Čećica, motnjena od ljubezni (2014), nastala v okviru vsakoletnega umetniškega festivala Postaje Topolovo.