Babajé, klic nevidnih otrok

Tak je naslov knjige, ki jo je napisal Francesco Romagnoli, doma iz Rima, ki se je po končanem študiju ekonomije zaposlil v očetovi pisarni. Imel je svoje stanovanje, veliko prijateljev in hobije. Rad se je zabaval in vozil z motorji. Na videz mu ni manjkalo prav nič, a vendar je čutil, da je njegovo življenje prazno.

Nekega poletnega večera je sedel na terasi in zdelo se mu je, da iz bližnjega parka sliši jokajoče klice otrok. Morda pa so se oglašale le ptice? Zjutraj je prijatelja, ki je stanoval v isti stavbi, vprašal, ali jih je tudi on slišal, ta pa ga je samo začudeno pogledal in odkimal. Kmalu za tem ga je v pisarni presenetil oče: “Sin, ti nisi srečen tukaj. To delo ni zate.” Francesco je vedel, da ima oče prav. V očetovem podjetju je dal odpoved. Takrat še ni vedel, kaj bi rad v življenju počel. Na radiu je ujel pogovor z misijonarko, ki je delovala v Etiopiji. Začelo ga je zanimati in stopil je v stik z njo. Nato se je odločil, da gre za en mesec na počitnice v Etiopijo, potem pa bo že razmislil, kaj in kako naprej.

V Adis Abebo je prišel leta 2000. Prav zanimivo je brati njegove opise tedanje etiopske prestolnice. Poleg letališča je bila nekakšna klavnica in od kupov mesa zaklanih živali je odtekala kri, smrad pa je pritegnil roje muh. Vsepovsod so bile skromne koče, barake, v njih so živeli reveži, ceste pa so bile prašne, umazane in polne beračev. Ko danes opazujemo Adis Abebo, lahko vidimo, kako zelo se je to mesto spremenilo v le dvajsetih letih. Povsod se dvigajo stolpnice, trgovin je veliko, ceste so vsaj v mestnem središču asfaltirane, tu so še parki in palače, še vedno pa obiskovalca pretrese pogled na številne berače.

Iz Adis Abebe se je Francesco z letalom odpravil v Mekelle, prestolnico Tigraja. Na letališču ni bilo ničesar drugega kot kontejner, ki je služil kot letališka pisarna, poleg nje pa stol, na katerem je sedel uslužbenec. Francesco je šel naprej v mesto Wukro in tam nekaj časa živel pri sestrah, nato pa si najel sobico. Cele dneve je pohajkoval po mestu in se pogovarjal z domačini, za katere je bil prava atrakcija, saj je bil edini belec daleč naokoli. Pretresla ga je revščina in cel kup zapuščenih otrok, ki so živeli na ulici. Ni bilo dolgo, odkar se je končala vojna, in sirot je bilo ogromno.

Nekega dne je na ulici srečal dve leti staro deklico, bila je umazana, v strganih oblačilih, iz nosa so ji tekli smrklji in obletavale so jo muhe. Vprašal je ljudi, čigava je. “Od nikogar,” so mu povedali. “Vsake toliko ji kdo da kaj jesti in zvečer se zavleče v kakšno lopo in tam prespi.” Francesco je z deklico odšel na policijo, nato še na mestno upravo. Odločil se je, da jo posvoji in poskrbi zanjo. Tako se je začelo njegovo novo življenje. Francesco je razumel, da je tiste noči v Rimu s terase slišal klice teh sirot.

V Tigraju je ostal dvajset let in v času, ko se zaradi pandemije in vojne ni mogel vrniti, napisal knjigo spominov. Opisuje, kako je za otroke zgradil celo mestece s hiškami, kjer so lahko živeli kot družina. V vsaki hiški je bilo deset otrok in zanje je skrbela mamie, ženska, ki jim je nadomeščala mamo. Poleg tega je poskrbel za vrtec, šolo, bolnico in še marsikaj. Pri tem sta mu pomagala oče in mama, ki sta v Italiji ustanovila društvo, zbirala donacije, iskala botre, skrbela za stike med botri in otroki, za finančna poročila, stike z javnostjo, prostovoljci, ki so zastonj prihajali v mestece in pomagali pri vseh delih, od gradnje stavb, urejanja zemljišč, dela v bolnišnici, šoli, vrtcu. Ko sta ga starša prvič obiskala in je očetu razlagal, kaj namerava, je ta mislil, da se je sinu zmešalo. “Kako misliš to narediti?” je vprašal. “Ne vem, ampak začel bom in potem bom videl.” Z ljubeznijo, vero, pogumom in veliko energije pa s pomočjo številnih dobrotnikov in prostovoljcev, v sodelovanju z mestnimi oblastmi in domačini mu je uspelo ustvariti pravi mali raj na zemlji.

Knjiga je razdeljena na 30 poglavij, v njih pripoveduje zgodbe otrok, pa tudi odraslih, ki jih je srečal v Tigraju. V mestecu je našlo zaposlitev veliko ljudi iz okolice, starčki, ki niso mogli več delati, pa so otrokom pripovedovali pravljice. V času vojne, ko je bil Tigraj obkoljen in so bile blokirane telekomunikacije, pa tudi humanitarna pomoč, je Francesca skrbelo, kako je z njegovimi otroki. Potem ga je poklical prijatelj, Tigrajec, ki je varoval mesto: “Francesco, živi smo, vsi smo živi, čeprav lačni. Namesto treh obrokov hrane smo jedli enkrat na dan, pa še to skromno. Imeli smo pripravljen načrt, kaj bomo storili, če nas napadejo, kam se bomo skrili. Eritrejski vojaki so bili čisto blizu nas, mislili smo, da bodo vdrli v mestece, potem pa jih je nekaj odvrnilo in so šli mimo naših vhodnih vrat naprej.”

Zgodbe so napisane preprosto in sežejo do srca. Čudoviti opisi pokrajine, globok vpogled v življenje, poznavanje ljudi in njihovih značajev, široka paleta vsemogočih čustev, majhni in veliki čudeži, ki jim je bil priča, ljubezen, ki veje iz vsakega stavka, jezik, ki ga avtor uporablja … vse to presega zgolj dokumentarno zapisovanje dogodkov in naredi iz knjige pravo malo literarno mojstrovino.

Melat, deklica, ki je tako ganila Francesca, da je v trenutku spoznal, kaj je smisel njegovega življenja, je danes stara čez dvajset let, izšolala se je in pomaga očetu pri delu. Francesco pa je v teh letih posvojil kakih sto otrok in vsi ga kličejo babajé, očka moj. 

Zelo bi si želela, da bi bila knjiga dostopna tudi v slovenskem jeziku, prav gotovo pa si Francescovi otroci zaslužijo, da njihove zgodbe spoznajo bralci po vsem svetu. Ko bi bilo več takih ljudi, kot je Francesco Romagnoli, bi bil svet veliko lepši.