Anton Grm o svojem misijonu v Mozambiku: "Vsi smo lahko misijonarji"

Rojansko društvo in Misijonski krožek Rojan sta v misijonskem mesecu oktobru priredila že tradicionalno srečanje o misijonih. V soboto, 19. oktobra, je bil gost rojanskega Marijinega doma misijonar salezijanec Anton Grm, ki ima za sabo bogate misijonske izkušnje. Tri leta je deloval na misijonu patra Ernesta Sakside v Braziliji, potem pa dolga leta v Mozambiku, v mestu Moatize. Še pred začetkom pričevanja je prisotne pozdravil domači župnik Jože Bajzek, za glasbeno točko pa je poskrbel trio Glasbene matice Miš maš iz razreda prof. Jagode Kjuder, ki je prvič nastopil v zasedbi mladih violinistov Ester Monne, Nine Canciani in Arneta Goloba iz osnovne šole Otona Župančiča pri Sv. Ivanu.

V sliki in besedi je Grm prikazal svoje delovanje v kraju, ki je bogat s kulturno dediščino in naravnimi lepotami. Salezijanski misijonarji si v Mozambiku prizadevajo, da bi ljudem nudili možnost izobraževanja, razvoja in napredka. “Dela nikoli in nikjer ne zmanjka,” je povedal prisotnim in orisal stanje, revščino in glavne potrebe, ki jih imajo tamkajšnji domačini. Na kratko je razložil tudi organizacijo na državni ravni in predstavil glavno mesto ter kako naj bi deloval šolski sistem, ki pa še zdaleč ne utegne izpolnjevati svojega poslanstva. Učenci pretežno ne znajo brati, med temi so nekateri, ki imajo samo osnove, ki jim jih posredujejo starši. Oprema na šolah oz. poklicnih šolah je nezadostna, učitelji nimajo ustrezne izobrazbe, čeprav imajo bogate delovne izkušnje. Zgodi se, da učitelji ne pridejo na šolo, so plačani, a ostanejo doma, ker jih nobeden ne kontrolira.

V vsem tem odigrajo pomembno vlogo misijonarji, ki jim skušajo nuditi družbeno vzgojo, poleg tega pa tudi oznanjati katoliško vero in jih duhovno napojiti. Anton Grm je nato na slikah pokazal, kako so se selili iz ene skupnosti v drugo, kaj so ljudje potrebovali in kako so si v skupnosti med seboj vsi pomagali. Glavna težava je seveda pitna voda, vsaka skupnost si nato skuša ustvariti vaško jedro oz. center skupnosti s šolo, cerkvijo, sedežem župnije itd. To počasi gradijo, občasno se kaj podere, razbije in potem ostane več časa nepopravljeno. Vzdrževanje je namreč težko. Skupnost ima običajno odgovorno osebo, neke vrste župana, ki je odgovoren tudi za 7000 oseb, a nima nobene druge pomoči in sredstev na razpolago. Veliko je premoga, ponekod postajajo naselja pravi rudniki.

V take razmere pride misijonar, ki se najprej sreča s posameznimi družinami in člani skupnosti ter pripravi spisek nujnih potreb, za katere skušajo dobiti rešitev. Pogovorna srečanja zahtevajo veliko časa, a so zelo dragocena, je povedal misijonar, na ta način nastajajo vezi, ljudem se vrne upanje, da lahko izboljšajo in naprej razvijajo življenje v skupnosti. Grm je povedal, da so ga vsi vedno lepo sprejeli, tudi ljudje drugih verstev, z vsemi se je dalo pogovarjati in vsi so vedno z zanimanjem poslušali. Zelo so povezani med sabo, si pomagajo in imajo neverjeten čut do sočloveka. “Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe”, “Karkoli ste storili za enega od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili”, te besede so ostale Antonu Grmu vtisnjene v zavest in zaradi njih je postal misijonar. Pri nas se čut do sočloveka izgublja, je ob koncu obžaloval gost. Naše obnašanje je postalo individualistično, med seboj si ne pomagamo več. Pogovor, stik, zanimanje za bližnjega seveda zahtevajo čas in energijo, toda to je bistvo našega življenja. Vsi smo misijonarji, je dejal in dodal, naj gremo do soseda, ki rabi pomoč ali pogovor, in ga spodbudimo, da občuti bližino in toplino sočloveka.