Angel Olaran, angel varuh za Tigrajce (1)

Piše: Špela Pahor

O pogumnem in požrtvovalnem delu misijonarja 

Angel Olaran Esnal je po rodu Bask. Rodil se je 17. maja 1938 v zelo verni katoliški družini kot peti od šestih otrok. Pripada redu afriških misijonarjev (v Etiopiji jim pravijo padri bianchi, drugod so znani kot white fathers). “Afrika je v meni vedno vzbujala spoštovanje in občudovanje, pomagala mi je odkriti, kdo sem,” pravi Angel Olaran. Ko mu je bilo 20 let, je doživel Božji dotik, kar je bila najmočnejša izkušnja, ki jo je kdajkoli doživel in ga je zelo zaznamovala. Najprej je nameraval nekaj let delati kot prostovoljec, potem je prišel v stik z misijonarji, ki so delovali izključno v Afriki, in zamisel, da bi postal duhovnik, je počasi dozorela. Angel Olaran je poštenjak od glave do pet, govori jasno, s preprostimi besedami, svoje delo opravlja z veliko predanosti in energije. Uspeh številnih njegovih pobud ne temelji toliko na dobrodelnosti, raje pomaga ljudem, da se znajo sami postaviti zase. Zavzema se za enakost, pravičnost in bratstvo. Je tudi izjemno pogumen. V času, ko se je v Tigraju začela vojna, je bil v Španiji na zdravljenju, a se je kmalu vrnil. Več mesecev je v Adis Abebi čakal na dovoljenje oblasti, da odpotuje v Tigraj. Ko so ljudje izvedeli, da se je vrnil oče Angel, je bilo med njimi čutiti vzdih olajšanja. “Nisem jim prinesel denarja, saj etiopska vlada tega ne dovoli. To, da sem tu, je zanje moralna opora. Vedo, da niso sami.” Kljub telekomunikacijski blokadi je vedno našel možnost, da je svetu poročal o dogajanju. Pred kratkim je spet odpotoval v Španijo. “Nisem prišel, da bi se odpočil, saj nisem utrujen. Niti nisem prišel, da bi se najedel. Če jejo moji ljudje, jem tudi jaz, če so oni lačni, sem lačen tudi jaz. Prišel sem, da svetu oznanim, kaj se dogaja v Tigraju, in da zberem denar, s katerim jim bom lahko pomagal. Moja družina so, ne morem jih zapustiti.”

Angel Olaran v Afriki deluje že več kot 50 let. Najprej ga je pritegnila Tanzanija, kamor je odšel leta 1970, in med prebivalci plemena Wanyamwezi (Sinovi lune) živel 20 let. Od leta 1991 deluje v Etiopiji, natančneje v kraju Wukro v Tigraju, kjer se posveča predvsem osirotelim otrokom. Prizadeva si, da bi sirote, revne mlade ženske in lačne družine kljub vsemu imele dostojno življenje. Žal lakota, ponavljajoče se in vedno hujše suše, AIDS, TBC večkrat prevladajo. Angel Olaran želi tem ljudem dati prihodnost, za katero se bodo borili, in jih pripeljati do boljšega življenja. Pomaga jim živeti. Sanje Angela Olarana, v Tigraju ga kličejo abba Melaku, oče Angel, so bile končati lakoto v Wukru in povečati prehransko varnost, kar je sicer problem v Etiopiji na splošno. Abba Melaku vedno jasno pove: “Pravica do hrane ne more biti predmet pogajanj. Razviti svet nas uničuje.”

V Mekelle, glavno mesto Tigraja, je prišel skupaj s še enim belim očetom po imenu José Luis Bandrés. Angel Olaran se spominja svojega prihoda: “Ko sem leta 1991 prišel v Mekelle, prestolnico Tigraja, so bili na letališču le en kontejner, miza, stol, tehtnica za prtljago in en uslužbenec. Ničesar drugega ni bilo. V mestu ni bilo nobenega avtobusa, nobenega avtomobila. Ni bilo asfalta, samo glavna cesta je bila tlakovana. Morda so imeli le štiri kilometre asfaltirane ceste.”

V Etiopijo je bil poslan z nalogo, da ustanovi srednjo šolo. Spominja se: “Okoli leta 1985 so lokalni prebivalci prosili škofa, naj odpre srednjo šolo. Mi smo začeli na koncu leta 1993 in že čez dve leti smo pričeli s poukom. V prvem letniku srednje šole je bilo med dijaki samo 15 % deklet. Danes pa jih je na višjih šolah več kot 50 %. Šolo smo zgradili na osem hektarjev velikem terenu, kjer je raslo eno samo drevo. Bila je akacija in ljudje so ji pravili Dergov trn (Derg je ime za Mengistujev komunistični režim), s tem so želeli narediti primerjavo z invazivnimi lastnostmi akacije, ki uničuje polja in ne pusti rasti drugim rastlinam. Tako je tudi Derg uničil tistih nekaj javnih storitev, ki so bile prej na voljo. Rasel je le plevel, ki ga niti koze niso hotele jesti. V Wukru sta bili dve osnovni in ena srednja šola.” 

Leta 1991 so opozicijske gverilske skupine premagale stalinistično vojaško vlado in končale vojno. Čez nekaj let sta oba bela očeta, Angel in José, ustanovila Misijon svete Marije. Misijon je postal duša njunega dela. V tistem času je bilo v vsej tigrajski regiji le osem srednjih šol, Wukro pa ni imel niti ene družbene organizacije. Misijon in nato še kmetijsko šolo sta zgradila s pomočjo nemške nevladne organizacije Misereror in španske Manos unidas. Gradila sta na robu mesta, na približno osmih hektarjih puste zemlje, ki jo je vlada podarila katoliški škofiji. Stalinistični vojaški režim je nacionaliziral vso zemljo v državi, vlada, ki ga je nasledila, pa jo je pustila neobdelano. Na pobudo obeh belih očetov so tam zrasla drevesa, grmi, cvetlične grede, med njimi pa hiške in stezice. Na drugi strani ceste so se, še v času pred brutalno vojno, ki se je začela novembra 2020, raztezali vrtovi kmetijske šole.

“Takrat večina otrok ni hodila v šolo, višje šole pa je obiskovalo zelo malo mladih ljudi. Otrok je bilo polno na vseh uličnih vogalih. Vzgoje in izobraževanja tako rekoč ni bilo. V tistem času so bile menda v vsej državi tri univerze, danes jih je več kot 35. V Wukru je bila ena srednja šola za celo regijo, po vaseh pa bi težko našli kako osnovno šolo. Ko se je leta 1991 končala vojna, so začeli reorganizirati državo. Začeli so tako rekoč iz nič. Ni bilo ne koles ne avtomobilov niti vlada ni imela avtomobilov. Hiše so bile brez oken in strehe so imele le skromno kritino. V Wukru smo imeli le en šolski avto, ki smo ga uporabljali tudi kot reševalno vozilo in za druge nujne opravke,” se spominja abba Melaku.

Kasneje se je šolski sistem razvil. Državnim šolam so se pridružile še zasebne. Vlada je začela z izobraževanjem učiteljev, ustanovila je nekaj univerz. Wukro je dobil tri srednje šole in dve politehnični šoli, šest osnovnih šol in več vrtcev. Priložnost za šolanje so dobili prav vsi otroci.

/ dalje

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme