Andrej Černic: “Rešitve so..., zanje pa se moramo potruditi”
Praznik frtalje v Rupi je ob koncu aprila v naših krajih prav gotovo ena najbolj priljubljenih prireditev. Štiriinštirideseta izvedba se je začela v četrtek, 25. aprila popoldne, z nastopom otroških pevskih zborov Vrh Sv. Mihaela, Štandrež in Rupa-Peč ter harmonikarja Mateja Emilia iz Zgonika. Glavna točka dneva je nato bilo tradicionalno tekmovanje v cvrtju frtalje. Tričlanska komisija, ki je ocenjevala obliko in okus, je prisodila prvo nagrado Loredani Cibini s sinom Jacopom iz Rupe (prejela sta 55 točk na skupnih 60); na drugo mesto se je uvrstil Aleks Kosič s sinom Janom iz Rupe (45/60), na tretje pa Andrea Pelle s hčerko Martino in sinčkom Marcom iz Gabrij (43/60). Večer je kronal ples ob notah ansambla Kraški muzikanti.
V lepem pomladnem vremenu, ki je presenetilo (ne le) organizatorje, se je praznovanje nadaljevalo v nedeljo, 28. aprila, ko je na prizorišče prireditve, ki jo skrbno pripravlja okrog dvajset delavnih članov Prosvetnega društva Rupa-Peč, prišlo veliko ljudi iz vse Goriške, pa tudi iz Tržaške in bližnjih krajev onkraj državne meje. V kulturnem sporedu, ki ga je povezovala predsednica društva Martina Gereon, je najprej nastopila plesna skupina Amaterskega kulturno športnega društva Vipava. Nato je bil na vrsti častni govornik. Letos je to bil časnikar Andrej Černic, po rodu iz Doberdoba, ki je v slovenski prestolnici opravil akademski študij, že nekaj let pa si tudi nabira dragocene delovne izkušnje. Za mikrofonom na rupenskem odru je spregovoril o času, v katerem živimo, in o tem, kako naj se z njim soočajo zlasti mladi (pa tudi zamejske ustanove…). Začel je z big bangom med idealizmom in realizmom. “Ta razkorak obstaja pri čisto vsaki generaciji, pač glede na potrebe časa in razmere, v katerih človek živi. Danes živimo v pregovorno kriznem stanju in se moramo temu prilagoditi: družba nestabilnosti, družba fleksibilnosti, družba, v kateri za nedoločen čas lahko dobite samo še začasno pogodbo in razna sodelovanja. Pa da ne bo pomote, ne mislim nad tem jamrati in se pritoževati. Taki so pač časi in ne preostane nam drugega, kot da v teh časih živimo”, je ugotovil govornik. Černic, ki je pri znanem ljubljanskem tedniku postal pravi strokovnjak za lokalna in globalna ekonomska vprašanja, je tudi razložil, “da živijo Italija, Slovenija in celotna zahodna Evropa še vedno v sistemu, ki je bil zasnovan v povojnem času. Sistem zaposlovanja, predvsem v javnem sektorju, sistem pokojninskih blagajn in upokojitevenih starosti, sam trg dela: vse to je slonelo na postavki precej krajše življenjske dobe in dejstva, da veliko večji delež delovno aktivnega prebivalstva podpira veliko manjši delež upokojencev. Razmerja se danes obračajo, zato ta sistem preprosto ni več vzdržen. Treba ga je spremeniti. In tega se morajo najprej zavedati prav mladi, ki šele stopajo v svet 'odraslih'”. Nekdanja ministrica Fornero je po njegovem mnenju na neki način imela prav, ko je dejala, da mladi ne smejo biti 'izbirčni', saj izbirčnost “v smislu čakanja na pravo priložnost, čakanja na pravo službo, čakanja na redno zaposlitev” ni “luksuz, ki si ga danes lahko privoščimo”. Černic je prepričan, da si je danes potrebno sami najti priložnost ali si jo ustvariti v modernih delovno-pravnih okvirih. Na dan je treba povleči osebno iniciativo. “Nobeno jamranje ali pritoževanje nima smisla. Potrebno je sprejeti duha časa in skušati po njem živeti. To so zelo pogosta sporočila, ki so naslovljena na mlajšo populacijo s strani 'odraslih'. V redu, strinjam se. Vprašanje, ki se mi ob tem naravno poraja, pa je, ali so sploh ponujeni zadostni pogoji, da se od mlajših zahtevajo nove oblike dela, večja fleksibilnost in prilagodljivost”. Steve Jobs je svoje machintoshe začel izdelovati v domači garaži, in to povsem legalno. “Ali je to danes pri nas možno? Kaj pa, če bo strop naše garaže za 15 ali 20 cm prenizek glede na zakonske predpise? Kaj pa, če ne boste imeli izhodov, ki bi ustrezali natančni definiciji zasilnega izhoda?… Enostavno, pozabite na svoj 'machintosh'”. Zaradi birokracije in stroškov je zelo težavna tudi pot do samozaposlovanja. Mlademu človeku sistem ne pride naproti. “In na tem mestu pride do trka dveh povsem različnih svetov in dojemanj. Mladi (a ne samo mladi) potrebujejo nekaj, česar jim sistem, ki jim narekuje tempo, ne more nuditi”. Marsikje ne morejo niti telematsko prijaviti dohodnine. “Italija, ponosna članica skupine G8, zaseda letos 50. mesto na lestvici tehnološko naprednih držav (raziskavo je izvedel Svetovni ekonomski forum). Slovenija je zasedla 37. mesto, pred Italijo so se uvrstili Kazakstan (43. mesto), Turčija (45. mesto), Črna gora (48. mesto), pa še bi lahko naštevali”. Pa še “poučna zgodbica” o trku dveh svetov: “Samo in Iza Login sta zakonca, trenutno med bogatejšimi Slovenci, ki sta šla v tujino 's trebuhom za kruhom'. Uspelo jima je. Govoreči Tom, tisti maček, ki ga imate številni na svojih pametnih telefonih in tablicah in ki za vami ponavlja izrečene stavke, je njuna pogruntavščina. Aplikacija Govoreči Tom, ena od globalno največjih uspešnic na iPhonih in Galaxyjih, je torej slovenska. In to čisto zares. Sedaj pa k paradoksu: aplikacija ima po ocenah njenih ustvarjalcev med 510 in 520 milijonov uporabnikov. In kje ima njuno podjetje sedež? V Sloveniji? Kje pa? Na Cipru. Preprosto zato, ker je tam poslovno okolje bolj prijazno (v tem primeru ne gre za skrivanje davčne identitete, ampak predvsem za davčno manj obremenjene posle, začenši z manjšim davkom na dobiček). Kdo pa ostaja na primer v Sloveniji? Pred tedni je Davčna uprava objavila seznam podjetij, ki imajo milijonske davčne dolgove: vsa ta podjetja pa imajo – za vraga – sedež v Sloveniji in dolgujejo skupno 930 milijonov evrov državni blagajni – to je 2,5% slovenskega BDP. Ni torej čudno, da se v takih razmerah mladi znajdejo v stanju, ko je kljub dobri volji, ki jo nekateri pokažejo, zaradi birokratskih zapletov in drugih nepravilnosti najlažje poseči po najslabši možnosti: začasnim delom na črno. Ja, ob tej ugtovitvi lahko samo še čestitamo Levstiku, kako daljnoviden je bil leta 1858, ko je za narodnega junaka Martina Krpana izbral še vedno aktualno tipologijo poklica – delo na črno”. In še pogled v naše kraje. “Žal je tudi v naši zamejski skupnosti vse težje najti 'prostor pod soncem'. Razmere so seveda pri nas povsem drugačne. Ker gre za manjšo skupnost, je tudi ciljni trg manjši, vzdrževanje tržnih razmer (govorim za profesionalne ustanove) pa skoraj nemogoče. Jasno je, da je brez javnih prispevkov s strani Rima in Ljubljane zelo težko preživeti. Zavedati pa se moramo, da bo teh prispevkov, vsaj v nadaljnjem obdobju, čedalje manj. Manj bo sredstev za ustanove, manj bo sredstev za delovanje teh ustanov in manj bo tudi sredstev za poklicno uvajanje mlajših v življenje naše skupnosti. Tudi v manjšini bodo potrebne spremembe in razmislek o dosedanjem delovanju, vključno z vprašanjem, ki za celotno manjšinsko skupnost Slovencev v Italiji predstavlja nekakšen tabu: so sredstva res vedno racionalno in gospodarno porabljena”?
Postavlja se dilema: kako naprej? Vprašanje je, ali so se manjšinske ustanove sposobne prilagoditi novim tokovom. “Tudi mladi 'zamejci' namreč ne uhajajo tistemu splošnemu toku, ki zahteva fleksibilnost, prilagodljivost in začasna delovna razmerja. Tok dogodkov nas pelje v to smer, temu bi se morale (nekoliko bolj) prilagoditi tudi naše ustanove: razumem, da je težko, ker je bilo doslej delovanje osnovano drugače. A gre za korak, ki je nujno potreben: mladi se morajo prilagoditi današnjemu času, a današnjemu času se morajo prilagoditi tudi naše ustanove, če želijo mlade zadržati”. Andrej Černic je na koncu dejal, da v svojem razmišljanju ni “želel izpasti pesimistično niti negativno, ampak predvsem realistično. Ne trdim, da ni rešitev: rešitve so in imamo jih na dlani. Res pa je, da se moramo zanje potruditi”!
Govoru je sledila komedija Pravljice (za odrasle) Tik Tak teatra iz Gorice. Trije goriški uveljavljeni ljubiteljski igralci so se predstavili s komičnimi monologi, ki jih je priredil in režiral Robert Cotič po izvirnem besedilu Stefana Bennija. Nadja Šuligoj je odigrala Mademoiselle Licantrope, tenkočutno žensko v boju s svojo zverinsko platjo; Solange Degenhardt je bila čarobna Grimilda, ki
je razmišljala o tem, kako zakomplicirano je lahko življenje; Cotič pa je odigral optimistično razpoloženega zidarja Feličeja, ki kljub vsemu verjame v boljšo prihodnost.
Praznik frtalje se je ob gastronomskih dobrotah, ki so jih pripravljali člani društva, nadaljeval ob plesu in glasbi ansambla Arena do poznih večernih ur.
Preberi tudi
