Akvareli mlade umetnice, ki z nežnimi podobami dopolnjujejo dvojezične kratke pesmi
Predstavitev pesniške zbirke Odtenki duše Barbare Boneta in akvarelov Ajlin Visentin
Kaj nastane, ko se srečajo besede, ki rastejo iz bolečine in upanja, ter akvareli, prežeti s svetlobo? Odgovor je pesniška zbirka Odtenki duše, ki jo je v petek zvečer na sedežu Sklada Mitja Čuk na Opčinah predstavila avtorica Barbara Boneta. Večer, ki ga je povezovala Majda Artač Sturman, je obiskovalcem ponudil intimen vpogled v svet poezije, nastale iz osebnih izkušenj, ter v likovno ustvarjanje Ajlin Visentin, katere akvareli spremljajo pesmi v zbirki.
V dvorani so bili razstavljeni akvareli mlade umetnice, ki s svojimi nežnimi podobami dopolnjujejo kratke pesmi v slovenskem in italijanskem jeziku. Po besedah Majde Artač Sturman zbirka predstavlja valovanje življenja, v katerem se prepletajo žalost, bolečina, upanje in občudovanje lepot sveta. Pesmi so kratke, skoraj haikujske, a kljub zgoščenosti izrazito človeške, pristne in tople.
“Poezija ne potrebuje razlage,” je poudarila moderatorka. Ustvarjalec po njenem mnenju na papir prelije svoja čustva, bralec pa jih vedno razume skozi lastne življenjske izkušnje. Prav zato imajo pesmi lahko več pomenov. Kot primer je navedla pesem o čarovnicah, ki jo sama dojema kot podobo kresne noči in hrepenenja, medtem ko jo je avtorica posvetila ženskam, ki kljub bolezni in življenjskim preizkušnjam še naprej skrbijo za svoje družine. “Za vse ženske, ki so mame, none in opora drugim tudi takrat, ko jim je najtežje,” je pojasnila Boneta.
Posebnost zbirke je, da pesmi nimajo naslovov. Avtorica je povedala, da bi naslov preveč usmerjal bralčevo razumevanje. Želi si, da bi vsakdo verze začutil po svoje in v njih našel lastno zgodbo. Ob tem je Majda Artač Sturman spomnila na pesnika Miroslava Košuto in Marka Kravosa ter na njuna razmišljanja o bistvu pesniškega izraza.
Barbara Boneta je razkrila, da je začela pisati zato, ker nekaterih občutkov ni znala ali upala izreči na glas. “Pesem me je sama srečala. Besede so same prišle, nisem jih iskala,” je dejala. Moderatorka je njeno poezijo primerjala z dnevnikom, ki ga avtorica velikodušno deli z bralci. V njej pogosto nastopajo podobe iz narave, ki postanejo simboli notranjih doživljanj. Zvončki tako predstavljajo zdravljenje in novo moč, lastovke pa vračanje domov.
Prav motiv lastovk je avtorica povezala z osebno izkušnjo bolezni. Med bivanjem v bolnišnici jih je opazovala skozi okno in v njihovem letu prepoznala hrepenenje po vrnitvi k družini. “Tudi sama sem si želela domov,” je povedala. V eni izmed dvojezičnih pesmi, ki so jo prebrali med večerom, so se poslušalci lahko prepričali, kako pomembna je za avtorico zvočnost jezika. Tako v slovenščini kot italijanščini besede ustvarjajo posebno melodijo, ki poudarja občutke teže, hrepenenja in nato osvoboditve.
Posebno poglavje zbirke predstavljajo akvareli Ajlin Visentin, ki je zaradi bolezni žal ni bilo na predstavitvi. Njene ilustracije so po besedah Majde Artač Sturman harmonično povezane s pesmimi in simbolizirajo tudi vez med materjo in hčerko. Barve se gibljejo od toplih in žarečih tonov do nekaj temnejših odtenkov modrine in vijoličaste, vendar v zbirki prevladujeta svetloba in upanje. Zanimivo je, da avtorica upanje vidi v sivi barvi, ki je kot jutranje nebo pred zoro.
Pogovor se je dotaknil tudi poučevanja in pomena poezije danes. Obe sogovornici sta dolga leta delovali v šolstvu. Boneta je poudarila, da je književnost vedno navdihovala njeno pedagoško delo, medtem ko je Majda Artač Sturman izpostavila, da se pomen pesmi spreminja z vsakim časom in vsako generacijo bralcev. Strinjali sta se, da poezija ni oddaljena ali nerazumljiva umetnost, temveč prav nasprotno. Zaradi svoje kratkosti in neposrednosti je zelo blizu sodobnemu človeku.
Večer se je sklenil v prepričanju, da je poezija danes še vedno pomembna. Odtenki duše ni le zbirka pesmi, temveč povabilo k poslušanju sveta okoli nas.
