Ali hočemo biti po vsej sili moderni?
Pred kratkim so me v neki proti krščanstvu nastrojeni družbi vprašali, zakaj Cerkev Galileja ne razglasi za mučenca – saj je umrl, čeprav zaradi Cerkve, mučeniške smrti – za resnico. Moram reči, da nisem znal odgovoriti, ker ne poznam podrobnosti o tej zadevi. Morda kdo lahko o tej temi kaj napiše.
Potem je tu vprašanje celibata… Zakaj je za duhovnike obvezen, zakaj ni le na izbiro? Zakaj ima Cerkev pozlačene kelihe, slike… Zakaj tega ne prodamo in razdelimo revežem? In še in še vprašanj, ki so dodelana v nulo. Mnoga od teh vprašanj so vredna razmisleka in se jih žal izogibamo. Vedno pa se konča z Jezusovimi besedami “Moje kraljestvo ni od tega sveta”. Ključno vprašanje se mi zato zdi interpretacija tega Jezusovega izreka. Kljub temu da so mnoge kritike upravičene, pa vidim ob vsem tem tudi nevarnost bega v spiritualizem, v krščanstvo, ki noče imeti nobenega opravka s politiko, z gospodarstvom, s šolstvom in kulturo. Zapiramo se v liturgijo, v pobožnosti in zakristije in se nismo sposobni vprašati, kaj pomeni biti kristjan v ekonomiji, v politiki… Je ta prisotnost res nekrščanska, hegemonistična? Kristjani res ne bi smeli presojati situacije in okoliščin, v kateri smo? Sam vidim problem ravno v tem, da tega ne počnemo. Npr. namesto da bi Cerkev na Slovenskem protestirala proti hegemonistični liberalni ekonomiji, ki je temeljila na hazardu – bogatenju na račun raznih transakcij v končni fazi pa povzročila svetovno gospodarsko krizo, je sama počela isto. Posledica take drže je dvojnost: med mašo se topimo od pobožnosti, na delovnem mestu pa sledimo “strokovnosti”, ki pa je žal pogosto v totalnem nasprotju z evangelijem. Je res hegemonija, če kristjani skušamo to dvoje poenotiti? Kaj pa, če je to služenje, opozarjanje na drugačnost, kot sam temu praviš? Kaj pa, če je na delu skrivnostna moč Boga, ki nekaterim ni všeč? Npr. zakaj se krščanski podjetniki ne bi smeli povezati med seboj, skrbeti za to, da bi v njihovih podjetjih proizvajali kakovostne izdelke, skrbeli za dobre odnose med zaposlenimi, vsak dan opoldne molili Angelovo češčenje, del dohodka namenili za misijonsko dejavnost…? Recimo, da se med seboj poveže 10.000 takih podjetij, ki financirajo tudi katoliški dnevnik in TV program, cerkvene šole… Je to dopustno ali ne? Je dopustno, da večina volivcev odloči, da se v nedeljo ne dela in je torej nedeljsko delo kaznivo? Nekdo, ki v nedeljo dela, ne bo kaznovan zato, ker ni kristjan, temveč zato, ker krši zakon. Je nesprejemljivo in nedemokratično, če se večina državljanov odloči, da bo na javnih prostorih (pošte, trgovine, banke, šole, bolnišnice…) visel križ? (primer Italije). Je še verska svoboda, če jim evropsko sodišče to prepove? Kaj potem demokracija sploh je? Ugotavljam, da je sedaj realnost povsem drugačna: kristjani nismo kristjani: v nedeljo se žagajo drva in vozijo traktorji; niti v katoliškem študentskem domu na stenah ni križev… Je to zato, ker hočemo biti moderni, ker nočemo biti farizeji, ker hočemo iti naproti sodobnemu človeku?
Bogdan Vidmar
