Prof. dr. Muhovič v Novi Gorici: "Umetnost je stava na trajnost, ne na minljivost"

Prof. dr. Jožef Muhovič, akademski slikar, likovni teoretik, član SAZU, v letih 2020-2024 predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, je bil 26. februarja v dvorani konkatedrale Kristusa Odrešenika v Novi Gorici gost pogovornega večera v organizaciji Zavoda 1539 na temo kulture in umetnosti v svetoletnem času in našem življenju. Z izredno zanimivim mislecem in pronicljivim izobražencem se je pogovarjala pisteljica Nataša Konc Lorenzutti.

V uvodnem razmišljanju se je Muhovič vprašal, ali kultura in umetnost v našem življenju sploh funkcionirata. Mogoče se v svetem letu tega lažje zavemo, ker je sveto leto v pomanjšani obliki nedelja: takrat oblečemo lepšo obleko, preoblečemo svojo dušo. “Ko preoblačimo dušo, se včasih zgodijo neverjetne stvari.” V judovstvu in krščanstvu pomeni sveto leto posebno leto odpuščanja grehov in krivde zanje. V jubilejnem letu, kot piše Mojzes, je treba osvoboditi jetnike in sužnje, “tudi če smo to mi sami”; odpustiti vse dolgove, “tudi če jih imamo mi sami”; vrniti revežem prodano premoženje, da bi se v tem letu obilno izkazala Božja milost. Gre torej za spreobrnjenje, za leto pokore in zakramentalne spovedi, “kot danes pravimo, za leto velike refleksije ali samorefleksije”. Brez te vse našteto nima smisla. Akademik je svoje misli o tem, kako umetnost govori o času, v katerem živimo, nadaljeval s primerom umetniškega dela Maurizia Cattelana z naslovom Comedian (šlo je za banano, z lepilnim trakom prilepljeno na zid), ki so ga decembra lani na dražbi umetnin v New Yorku prodali za 6,2 milijona dolarjev. Banana, ki stane manj kot evro, je bila prodana za šest milijonov evrov. Dražitelji so na visoki znesek računali, predvsem pa so računali na trditev predpostavke, da investirati visoke zneske na področju sodobne umetnosti ni več odvisno od konservativnih vrednot, “kakršne so oblikovna kvaliteta, inventivnost, realna in materialna visoka vrednost tega, kar je na prodaj, ampak da so glavni pogoj za velik nakupni interes od vrednosti kupljenega neodvisne vrednote, ki pa so te: ekstravaganca, ekskluzivnost, posebnost artikla, njegova provokativnost, lastninski certifikat in, predvsem, visoka cena. Če prodaš banano za en evro z lepilnim trakom za šest milijonov, je to, izgleda danes, velik umetniški uspeh”. Umetnik ta dražbeni predmet označuje za iskren komentar, ki odpira razmislek o tem, kaj ljudje pravzaprav danes v umetnosti cenimo. Po Cattelanu se zdi, da “čarobnosti, domiselnosti in odličnosti človeških proizvodov ne cenimo več, ampak da cenimo samo še Božje proizvode, kakršen je banana, in pa seveda človekovo svobodno razpolaganje s temi Božjimi izdelki”. Umetnik ni proizvedel banane, jo je samo vzel in prodal, “in to dobro”. Po filozofu Umbertu Galimbertiju je “sodobna zahodna družba, ki ji tudi mi pripadamo, v zatonu, in sicer zato, ker je organizirana okrog ekonomije, ekonomija pa okrog vrednote denarja. Denar je postal simbolni proizvajalec vrednot za nas.” Galimberti nadaljuje, da “umetnost postane danes umetnost samo, če stopi na trg in tam požanje finančni uspeh”. Če ga ne, je “samo malovredni produkt zasebne ekspresije ali zasebne ekshibicije”. Družba, ki stoji na eni vrednoti, še pravi Galimberti, ne stoji dolgo pokonci. Isto velja za kulturo. V takem času živimo …

Ko se je človek v razsvetljenstvu zavedel neznanskih potencialov uma, v njih ni zagledal ukaza, da mora z umom služiti svetu, ampak možnost, da se sveta polasti, da mu gospoduje. Na tej podlagi se je odločil, da se odtegne najvišji avtoriteti uma in prizna legitimnost samo tistim njenim vidikom ali elementom, ki mu omogočajo emancipacijo. Človek živi enakopraven z najvišjo možno avtoriteto – z Bogom. “Non serviam” se temu reče v biblijski dikciji, “nikomur ne bom služil, nihče mi ne bo dopovedoval, da sta na svetu samo dva spola, če jaz lahko rečem, da jih je 72. Nihče mi ne bo rekel, da banana ni velika umetnost, če pa jaz trdim, da je velika umetnost. Tako je Evropa stopila na novo pot. Človek, ki se je podal nanjo, se je čedalje bolj umeval kot nekdo, ki je avtonomen, ki ni nikomur in ničemur nič dolžan”. Moderni človek je zavrnil naravne zakone, favorizira tisto, kar je umetno, kar on nadzoruje, kar on postavlja. “Kdor se išče, je svoboden, ker upošteva vse, kar pri iskanju najde.” Postrazsvetljenski človek “stvari, ki mu niso všeč, pomakna na stran in izpostavi samo tiste, ki mu pašejo”. Kar mu ne ustreza, izključuje, to omejuje njegovo svobodo, ker mora z najdenim manipulirati. Kdor pa mora manipulirati, ni svoboden. Svoboden je tisti, ki mu ni treba manipulirati. “Evropski človek se je tako odpovedal svobodi, ker se je odločil, da bo raje gospodar tega sveta.” Da bi si ta status zagotovil, si je omislil različne interpretacije sveta, ideologije, zgodbe, ki razpirajo človekovo pot k absolutni emancipaciji, suverenosti in avtonomiji. “Da so ideologije mogle postati to, kar so, so morale izključiti krščanstvo iz zelo razumljivega razloga: samo če v ideologiji ni večnih zakonov, o katerih govori krščanstvo, lahko ljudje suvereno postavljajo svoje lastne zakone,” kot npr. francoski revolucionarni jakobinci ali Leninovi boljševiki, globalisti, sodobni prebujenci itd.

Načelno ne more nihče vedeti, kje je točna meja med neumetniškim in umetniško pomembnim. Umetniki to mejo ugotavljajo tako, da jo testirajo, preizkušajo. Cattelan je ne raziskuje tam, kjer se umetnost od neumetniškega kvalitativno najbolj oddaljuje in razlikuje, ampak to mejo preizkuša tam, kjer se umetnost neumetniškemu najbolj približuje, tako da se na koncu že staplja. “Umetnost se staplja z banano in na koncu je banana umetnost.” Ironija našega časa je, da vidi v prvem pristopu – v oddaljevanju umetnosti od neumetniškega – nekaj konservativnega, nazadnjašega, v približevanju umetnosti življenju pa nekaj naprednega, progresivnega, “ker imamo posebno bolezen, ki se ji reče progresivizem”. Resni ustvarjalec in resni doživljalec umetnosti se morata danes paziti “šarlatanov, ki izkoriščajo znano težavnost umetniške originalnosti na ta način, da skušajo njene neraziskane predpostavke ali čisto preproste domislice, gege, provokacije, ekscese in ekstravagance predstavili kot vrhunske umetniške dosežke.” To jim uspeva zaradi nonšalantnega odnosa do umetnosti in njenih standardov. “Ta odnos označujejo vse večja popustljivost in vse bolj nekritična naklonjenost spektaklu in zvezdništvu.” Ljudje sprejmejo vse, kar se jim predlaga.

“Izgubili smo občutek, da je umetnost nekaj visokega.” Umetnost je lahko “karkoli, samo da je razglašena za umetnost”. Lahko imamo do umetnosti nonšalanten odnos? “Seveda lahko, vendar nikakor brez posledic.” Od pojmovanja in prakticiranja umetnosti navsezadnje niso odvisni le simbolni standardi družbe, ampak, še bolj odločilno, kazalci in smerokazi njene duhovne kondicije. Ni vseeno, na kaj se neka družba ali posameznik sklicuje in pri čem se navdihuje. To smo, na kar se sklicujemo in pri čem se navdihujemo. Standardi navdihovanja pri nečem se z mobitelsko evforijo nižajo. Današnja družba naj bi veljala za zelo racionalno, tako jo pogosto imenujemo, tako se sama imenuje, “jaz pa pravim, da je globoko iracionalna”, je zatrdil Muhovič.

Kaj pomeni biti nonšalanten do umetnosti? Na osebnem nivoju pomeni, da do njenih faktov in artefaktov, ki se nam predstavljajo kot umetniški, nismo zahtevni, da imamo neoblikovana ali neambiciozna pričakovanja. Obstaja razlika med tipičnim (to, na kar smo se navadili) in atipičnim (to, kar odstopa od tega) in arhetipičnim (to, kar najde kontakt z nami na globinski ravni). Umetnine bi globinski moment morale imeti. Danes imamo občutek, da je umetnin na milijone, in vendar “jih je komaj kaj, hvala Bogu”. Oblika nonšalantnega odnosa do umetnosti bi se na ravni kulturne politike danes lahko imenovala kulturalizacija umetnosti. Pristaši te usmeritve zagovarjajo tezo, da je vsaka oblika kulture umetnost in vsak kulturnik umetnik, kar seveda logično ne drži, ker sta pojma različna. “Vsa umetnost je del kulture, vsa kultura pa ni del umetnosti.” Naloga artistične demokracije je, da z odlaganjem ustvarjalnih naporov in kriz na poznejši čas skrbi za znosen ustvarjalni tempo naše preutrujene dobe. Nižanje tempa in standardov pa širi obseg pojma umetnosti, tako da se nazadnje pod njegovo kupolo lahko stisnejo vsi, ki to želijo, ne glede na svoje sposobnosti, rezultate in kvaliteto. V shemi kulturalizacije umetnosti je umetnost porinjena na obrobje. Največji problem “kulture in kulturne politike v Sloveniji ni denar, čeprav je denar pomemben, ampak lucidnost razločevanja, razlikovanja, vrednotenja”. Za to pa “so potrebni ljudje z visoko integriteto, visokim poznavanjem dolgoročnih usmeritev naroda, ki ima svojo državo, in z visoko sposobnostjo presoje umetniških form”. Čas je, “da se nam v Sloveniji posveti, da o razmerjih med ideali in njihovimi umetniškimi verifikacijami ali formami ne more najbolje soditi tisti, ki se ne spoznajo niti na ideale niti na forme.”

Akademik je v pogovoru z Natašo Konc Lorenzutti povedal še marsikaj zanimivega. Med drugim to, da “nobena umetnina ni nikoli nastala kot umetnina. Vsaka je bila najprej delo te ali one umetnosti, tega ali onega umetnika. Če se je to delo te umetnosti v interpersonalnih in celo transgeneracijskih vrednotenjih milijonkrat izkazalo kot dobro, je to delo prišlo v tisto, kar imenujemo kánon.” Dela prihajajo v kanon, se iz njega poslovijo, nekatera pa v njem ostanejo zelo dolgo. “Umetnost je stava na trajnost, ni stava na minljivost!” Ta stava “je močna, močnejša kot na lotu. Umetniki imajo veliko možnosti, da izgubijo. Samo nekaterim to uspe. In jaz mislim, da je to dobro.” Ko bi imeli okrog sebe na milijarde umetnin, “bi ne znali ceniti. V resnici jih pa ni tako veliko. Beethovni se ne rojevajo vsak dan ali v vsaki generaciji.” Beethoven se je rodil pred 250 leti, “danes ga poslušamo tako, kot da je marsikatero skladbo napisal včeraj in prav za nas.” Tudi Bach je napisal nekaj, “kar govori 400 let starim ušesom ali tistim delom naših ušes, ki imajo globinsko struno”. Če nas nagovarja več sto let stara glasba, pomeni, da ima v sebi nekaj arhetipičnega. Prave umetnine prehitevajo svoj čas, to velja za Sofoklejevo Antigono, impresioniste itd. “Diamantna konica kulture je prav sposobnost trajanja in sposobnost nenehne, permanentne aktualizacije, da je za ljudi aktualna.” Umetnost govori o ljudeh, ki danes živimo, kot živimo. “Kaže nam, kako sami ne moremo ven iz nadomestnih transcendenc, kot so videz, slava, denar in hedonizem.” Prave transcendence nas ne zanimajo; “če pa nimamo višjih vrednosti, ne moremo iziti iz nadomestnih transcendenc, ker se umu ne zvrti od nečesa višjega, intenzivnejšega.” Zato je “mogoče to sveto leto ravno tapravo, da opravimo refleksijo. Kajti sveto leto brez dolge in korenite spovedi ne obljublja korenitih sprememb. Če ni sprememb, potem pa svetega leta pravzaprav ne rabimo”.

Ob koncu večera sta se gostoma zahvalila škofov vikar za EPK 2025 Bogdan Vidmar in podžupan Mestne občine Nova Gorica Anton Harej.