Adrijan Pahor in Matej Venier o knjigi, ki se je rodila iz prijateljstva
Pri Goriški Mohorjevi družbi je letos izšla knjiga znane pisateljice istrskega rodu Ligi Roberto z naslovom Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem. Gre za slovenski prevod knjige La mia amicizia con Boris Pahor, ki je v italijanščini izšla leta 2023 v Trevisu. Knjiga je nekakšna kronologija spominov, anekdot, skupnih doživetij in predvsem pogovorov s pisateljem Borisom Pahorjem ter njegovo ženo Rado, ki jih Ligi Roberto niza z lahkotnimi, a hkrati poglobljenimi, duhovno in filozofsko ponotranjenimi opisi.
Uvodno besedo sta na prošnjo avtorice prispevala sin Borisa Pahorja, prof. Adrijan Pahor, in Paolo Rumiz, spremno besedilo pa je pripravil literarni zgodovinar Miran Košuta, je na predstavitvi v prostorih TPK Sirena v Barkovljah v sredo, 22. oktobra, spomnil urednik GMD Marko Tavčar. Ob njem sta sedela prof. Adrijan Pahor in prevajalec slovenskega besedila Matej Venier.
O tem, kako knjiga razkriva skupek intimnih, prisrčnih, ganljivih, pa tudi izrazito intelektualnih razmislekov, je na predstavitvi spregovoril Adrijan Pahor. Prisotnim je zaupal spomine na družinske odnose – tako med očetom in materjo kot med starši in otroki. Povedal je, da je Boris Pahor prijateljici in avtorici zaupal marsikaj, ona pa mu je svetovala, naj proti koncu življenja vendarle odpre dialog z otrokoma, s čimer je pisatelj dolgo odlašal in tega naposled ni uresničil. Oče se je namreč težko pogovarjal o intimnih zadevah in o taboriščnih izkušnjah. Z avtorico je delil tudi razburkano preteklost, saj je imel hude izkušnje s fašizmom in nacizmom, Ligi Roberto pa z jugoslovansko vlado, zaradi različnih, a razburkanih usod sta se verjetno tudi dobro ujela.
Pisateljici sta tako Boris kot njegova žena Radoslava Premrl zaupala tudi marsikaj zelo osebnega, česar avtorica ni vključila v knjigo in, kot je poudarila, tega nikoli ne bo razkrila. Iz pristnih prijateljskih pogovorov je pisateljici uspelo ustvariti vezno nit pripovedi, ki povezuje raznolike utrinke in teme v homogeno celoto. Bralec izve tudi marsikaj novega o Borisu Pahorju ter o čustvenem svetu njegove žene, ki se je večkrat počutila odrinjeno na rob. Ganljiv je prav uvod knjige, ki je posvečen njeni notranji izpovedi.
Knjigo bogatijo tudi opisi srečanj, ki jih je imel Boris Pahor po italijanskih mestih po izidu Nekropole. Večere je pogosto organizirala prav Ligi Roberto, ki ima velike zasluge, da je ime pisatelja prišlo v prave kroge in da je bil z njenim posredovanjem odlikovan s strani predsednika Mattarelle. V knjigi se prepletajo pogovori, spomini in tudi globlji filozofski premisleki o transcendenci po našem zemeljskem življenju.
Žlahtna italijanska beseda avtorice je po besedah prevajalca Mateja Venierja predstavljala velik izziv. Priznal je, da ima izkušnje z različnimi oblikami italijanskega jezika, vendar tako “zagrizeno lepo italijanščino” redko sreča. Izbran jezik, skoraj nekaj svetega, je dejal ter pojasnil, kako se je lotil prevajanja in kako hvaležen je bil prof. Adrijanu Pahorju za pogovore o pomenu posameznih odlomkov. Knjiga je prežeta z občutjem prijateljstva in predanosti ter napisana v jeziku, ki ga v slovenskem prostoru redko slišimo – jeziku, ki se danes morda zdi skoraj kičast, a to ni, je zaključil prevajalec, hvaležen, da mu je bilo delo zaupano.
