Acutis in Frassati, mlada svetnika za naš čas

Prejšnjo nedeljo je Katoliška cerkev na poseben način povezala dve izjemni osebnosti: Karla Acutisa (1991–2006) in Petra Jurija Frassatija (1901–1925). Čeprav sta živela skoraj stoletje narazen, ju je Cerkev prepoznava kot svetnika, ki kažeta, da je svetost mogoča tudi v mladosti in v vsakdanjem življenju. Njuna življenjska zgodba se na prvi pogled razlikuje. Karel, rojen v Londonu, je odraščal v Milanu, bil je otrok sodobne digitalne dobe. Peter Jurij, rojen v Torinu, je bil zaljubljen v gore, šport in družbene razprave. Ob natančnejšem pogledu pa je jasno, da imata veliko skupnih točk, zaradi katerih sta lahko močan navdih za najstnike in mlade po vsem svetu. Oba sta izhajala iz premožnih družin, kjer sta imela dostop do odličnih šol in udobnega življenja. Toda kljub temu nista ostala ujeta v svet privilegijev. Že kot otroka sta odkrila lepoto evangelija in se zaljubila v evharistijo. Karel je že pri sedmih letih dosegel, da so mu podelili zakrament prvega sv. obhajila, kar je bilo tedaj nenavadno.

Sveta maša je zanj bila vsakodnevna nuja; s preprosto otroško logiko je spraševal: “Zakaj bi potovali daleč na romanja, če pa lahko Jezusa vsak dan srečamo v evharistiji?” Peter Jurij je prav tako vsak dan obiskoval mašo, dolgo ostajal v tišini pred Najsvetejšim in postal član dominikanskega laičnega reda. Njuna svetost ni bila beg iz sveta, temveč globoka zakoreninjenost v Kristusu, ki je dajala moč in smisel vsem drugim dejavnostim. Bila sta polna humorja, veselja in energije. Peter Jurij je s prijatelji ustanovil “družbo sumljivih tipov”, rad je hodil v gore, se smejal in iskal družbo. Karel je imel rad skeče, snemanje kratkih posnetkov, ljubil je živali. Živela sta polno mladost, z veseljem, ki je imelo globlji vir. Kljub svojemu družbenemu položaju sta znala videti tiste, ki jih večina ni opazila. Peter Jurij je pogosto preživljal dneve v najrevnejših predelih Torina, kamor je kot član Vincencijeve konference nosil hrano, zdravila in tolažbo. Ni okleval deliti svojih oblačil ali celo čevljev z ubogimi. Karel je s svojim otroškim srcem prepoznal potrebe brezdomcev na milanskih ulicah. Pogosto je prosil družinskega pomočnika, naj ga spremlja pri razdeljevanju hrane in odej. Njegova prijaznost se je izražala v drobnih znakih pozornosti, ki jih drugi niso opazili. Njuna karitativna dejanja niso bila zgolj dobrodelnost, ampak izraz prepričanja, da je mogoče v vsakem revežu srečati Kristusa.

Oba sta umrla mlada in nepričakovano: Peter Jurij pri 24 letih zaradi meningitisa, Karel pri komaj 16 letih zaradi levkemije. In vendar sta zapustila neizbrisno sled. Njuna pogreba so se udeležile množice, ki so pričale, da sta mlada kristjana pustila sled ljubezni in svetlobe v življenju mnogih. Mlada svetnika še danes govorita o tem, da je lepota mladosti v darovanju, odprtosti za Boga in v služenju bližnjemu. Karel, ki je znal z internetom pokazati lepoto vere, in Peter Jurij, ki je v gorah in družbi revežev našel okus nebes, govorita jezik vere, veselja in solidarnosti. Kot taka sta prijatelja sodobnih mladih. Svetost ni utopija, ampak resnična, lepa in mogoča pot za vsakega mladega človeka.