Abonmajska sezona SSG: krutost brezbrižne, brezsrčne, nečloveške družbe v prvi predstavi
Kot tržaška se je tudi goriška sezona Slovenskega stalnega gledališča začela z mračno, prav nič spodbudno predstavo, v kateri bi zaman iskali povezavo z geslom Brezmejne nežnosti, pod katerim poteka letošnji abonmajski program.
V ponedeljek, 14. oktobra 2024, so na odru goriškega Kulturnega doma letošnji uvodni gledališki takti ubirali dramatične tone in bili grozljiva odslikava dogajanja današnjega časa, ko se na več krajih tega našega izžetega sveta bojujejo krvavi boji in ko so umori žensk že vsakdanja vsebina črne kronike. Slovensko stalno gledališče in Prešernovo gledališče Kranj v koprodukcijski predstavi, v režiji tržaškega režiserja Igorja Pisona (1982) in ob pomembni pomoči dramaturginje Darje Dominkuš, sta postavili na oder dramo Woyzeck nemškega zdravnika in dramatika Georga Büchnerja (1813-1837), v prevodu Mojce Krajnc.
Zaradi avtorjeve mnogo prezgodnje smrti je zahtevno besedilo ostalo nedokončano v zelo fragmentarni zasnovi, ki jo vsak režiser, ko seže po njem, razvija po svojem režijskem konceptu. Pison je, po lastni izjavi, v tej razdrobljenosti iskal vzporednosti z današnjim časom, ko se razčlovečena, maščevalno nastrojena družba spopada tudi z grožnjo tretje svetovne vojne, ki se sicer že bije marsikje, tudi na obronkih naše stare, utrujene Evrope. Zato je Pison v svoji predelavi, v kateri je opazen nekakšen filmski način nizanja posameznih prizorov, pustil, da drama spregovori o dogajanju današnjih dni, čeprav je tekst star skoraj 200 let – žal kot vemo, se zgodovina ponavlja in ni učiteljica življenja, kot so zmotno trdili stari Rimljani. Vsebina drame Woyzeck se napaja pri resnični zgodbi nekdanjega vojaka, ki je iz ljubosumja umoril svojo ljubico in bil javno usmrčen z obešenjem na tržnici v Leipzigu l. 1823, čeprav so na sodišču priznali njegovo neprištevnost.
Protagonist dramske predloge je najemniški vojak Woyzeck z družbenega obrobja, ki se spopada z duševnimi stiskami in nenehnimi, zmeraj bolj prisotnimi in vsiljivimi prisluhi in prividi. Da bi v tem svojem bednem stanju pomagal ljubici Marie in otroku, ki ga je imel z njo, se prepušča neetičnim preizkusom ciničnega zdravnika, ki mu za te usluge namenja skromno plačilo. Woyzeck skupaj z drugimi najemniškimi vojaki čaka na vpoklic v vojno in v tem brezdelju se pokaže vsa krutost te zdruščine, ki ne pozna niti trohice usmiljenja in ne zna prisluhniti tegobam bližnjega in še podžiga Woyzeckove blodnje.
Ko se med Marie in tamburmajorjem začne spletati nevarno razmerje, se Woyzeck najprej znese nad njim, potem pa še nad njo, tako da jo zabode pred brezbrižnimi očmi svojih “tovarišev”. S tem dejanjem se tudi konča Pisonovo tolmačenje dramatične Büchnerjeve pripovedne predloge. Mračnost dramskega dogajanja je poudarjena z zatemnitvijo prizorišča, ki je zamišljeno in izdelano na dveh ravneh. Umetna meglica pripomore še k dodatnemu tesnobnemu ozračju, ki ga le občasno razbremenjujejo prizori plesa oz. veseljačenja. Ti se vijejo v nekakšni višje postavljeni s prosojno zaveso zastrti, razsvetljeni kocki, tako da se nastopajoči liki prikazujejo kot lebdeče sence (v teh uprizoritvenih utrinkih so se igralci preizkusili v nekakšnem “gledališču senc”).
Scenografska podoba po zamisli Anneliese Neudecker in osvetlitev Andreja Hajdinjaka pomembno dopolnjujeta odrsko dogajanje kot tudi spremljajoča glasba po izboru samega režiserja. Igralci v brezčasnih kostumih Ane Janc (za masko je poskrbel Matej Pajntar), v popolnem sozvočju z režijo, poosebljajo nastopajoče dramske like, s prepričljivo ponazoritvijo njihovega norega obnašanja. Tudi to žal ni nič drugega kot odslikava današnje izvotljene družbe, ki je povsem pozabila, kaj sta sploh človečnost in posluh za stiske bližnjega. Woyzecka in njegove nevarno se stopnjujoče duševne motnje je poglobljeno, zelo učinkovito in veristično opisal igralec Blaž Setnikar. Marie v upodobitvi Tine Gunzek je dobila manj poudarjene poteze. Zdravnika, čigar fanatično eksperimentiranje na človeku takoj prikliče v spomin na tisto, ki so ga izvajali v nemških taboriščih na izčrpanih nedolžnih žrtvah, je dovršeno odigral Borut Veselko. Stotnikov cinični pogled na dogajanje je v pravšnji meri osvetlil Aljoša Trnovšek.
Italijanski igralec Nicola Ciaffoni je kot gost prepričljivo odslikal “latinskega” osvajalca ženskih teles, a njegova negotova izgovarjava slovenskega jezika je bila pogosto moteča (v to figuro bi se lahko ravno tako prepričljivo preobrazil kak drug slovenski igralec!). Nikla Petruška Panizon (Margaretha), Primož Forte (Andres) in Miha Rodman (Tony) markantno dopolnjujejo v drami nastopajočo brezsrčno druščino. Kljub dovršenosti predstave je fragmentarnost besedila zaznavna v posameznih prizorih, kar ne prispeva k jasnosti celostnega dojemanja vsebine.
Mnogi goriški gledalci so se strinjali s tem, da je bila predstava z močno vsebino natančno naštudirana in da so igralci dosledno izpeljali svoje nelahke vloge, da pa zaradi krute vsebine, ki se močno zareže v gledalčevo zavest, ni bila najbolj primerna za uvod v sezono. Verjetno bi si publika želela vsaj malce bolj optimistično obarvan začetek glede na to, da nas vsak dan “bombardirajo” z grozljivimi novicami z vseh koncev sveta. Vsaj v gledališču, o katerem sicer trdijo, da mora nastavljati ogledalo človeku in družbi, v kateri živi, bi si želeli ugledati rahel žarek upanja v tem današnjem vsesplošnem norem drvenju v prepad in propad vsega človeškega.
