Samo zasvojeni?

Na stopnicah (171)

Pred časom sem bil na predavanju o nevarnostih “zaslonov” za otroke in mladino. Ker se zdi pomembno, da je treba starše ozavestiti, kako hitro se lahko zgodi, da njihove otroke potegne v vrtinec nenehnega visenja na mobilcih in za računalnikom. Strokovnjak, ki nam je predaval, je spremljal že mnogo družin in mladih skozi te težave. Za konec je še zelo dramatično in kar strašljivo predstavil posledice na telesni in duševni ravni, ki jih ima zasvojenost s tehnologijo. Pokazal je še vzorec za preverjanje, s katerim lahko ugotovimo, ali gre že za odvisnost. Vsekakor zelo koristno, vendar, se bomo ustavili samo ob zasvojenosti?

Torej, če nekdo ni zasvojen, je pa vse dobro?

Podobno težnjo – ali lahko rečemo ločevanje – opažam že nekaj časa. In gre v bistvu v dve skrajnosti, zgoraj zapisana je samo ena – da stvar sama na sebi ni problematična, ampak težava je, če nekdo pade tako globoko, da se “zadrogira”. Po drugi pa, da je stvar tako globoko problematična, da že sam stik z njo človeka potegne v neizogiben padec proti dnu bivanja. Verjetno smo v resnici pri mnogih problematičnih substancah in početjih – nekje vmes. Na tistem vmesnem področju, kjer pač funkcioniramo bolj ali manj celo življenje. In kjer si moramo nenehno postavljati vprašanje, kje je meja. Meja zdravja, meja konstruktivnih odnosov, meja uživanja. Kjer ključno vlogo igra naša svoboda. Res je, v nekaterih psihičnih stanjih in omamljenostih je ta svoboda omejena, razdejana do te mere, da je potrebna zunanja intervencija. Ko govorimo o otrocih in mladih, je njihova sposobnost treznega, svobodnega, pragmatičnega odločanja že zaradi dejavnikov njihovega razvoja pač zmanjšana. In zato potrebujejo pri preventivi problematičnega vedenja pač čvrste meje – v prvi mesti jih postavljajo starši, potem pa tudi vzgojitelji, do neke mere javne ustanove in država. Zato je smiselno, da se jim omeji dostop do stvari, ki bi jim lahko škodovale (pa čeprav se tega morda celo sami zavedajo). A v življenju pač ne bo vedno nekdo tekal za njimi in z njihove poti odmikal vej, ob katere se lahko spotaknejo – in vedno znova so priložnosti, ko tak nadzor pač ni mogoč. Vsako toliko nas pretrese taka ali drugačna novica, kako se je ob odsotnosti zrelih oseb zadeva potem slabo končala. Moramo biti zato zakrčeni v svoji preplašenosti? Moramo bežati pred vsem, kar je kolikor toliko nevarno in od tega še strožje ograditi svoje otroke? Kaj pa, ko nas ne bo več zraven? Odkar sem na slovenski periferiji, vsako leto znova opažam, kako “odnese” mladino, ki odide študirat v belo Ljubljano – kar naenkrat s svojim časom in denarjem razpolagajo sami in pogosto se je težko upreti skušnjavi, da bi bolj popivali in žurirali kot študirali. Ampak v večini primerov se to ne konča z odvisnostjo. Nekateri ne končajo študija, nekaterim ostanejo notranje rane od početij, pri katerih so pretiravali; mogoče je pri kom še huje, kot da bi bil odvisen: prometna nesreča, invalidnost, uničeno dobro ime, zapor … Nam je res do tega, da bi samo upali, da stvari ne bodo šle predaleč? V skrajnost, kjer bo pot nazaj šla skozi pekel? O otrocih in mladini tu govorim samo, ker je dober vzorec; ker je ta stvar bolj jasno razvidna – pa enako velja za odrasle. Neumne stvari in početja so neumna sama po sebi, ne samo ko jih je preveč. Morda ne pripeljejo do zasvojenosti, a vseeno pokopljejo ogromno časa in energije ter ogrozijo mesto posameznika v družbi. In še ena stvar je, “grozljivke” zasvojenosti zasenčijo vsa tista druga nekonstruktivna početja, kjer morda oseba zmore uspešno krmariti na robu zasvojenosti, a si vseeno uničuje življenje. In zasenčujejo tisto epidemijo človeštva, ki ji lahko rečemo površno življenje: ko sem dovolj preudaren, da nikjer ne zablodim preveč, a vendar od življenja nimam nič. Ko iz dneva v dan hodim s strahom in trepetom, hkrati pa sem se prisiljen udinjati tisoče avtoritetam, od države do službe. In včasih celo partnerja. Da ne živim ne svobodno ne vedro. Vsekakor moramo torej biti pozorni na zasvojenosti, a morda še precej bolj na nespamet. Morda je včasih boljši cigaret kot žalitve – najbolje pa je, da ni ne enega ne drugega.