Juliana trail

Še bom šel tja, o ja, ker … lepi konci so to

14. 1. 2025

Piše: Nace Novak

Peš po najzahodnejšem delu Slovenije (12)

Krn, ki se mi je vse bolj nastavljal, ni bil več bel kot dan prej. Sneg se je po tistem kratkotrajnem za september res drastičnem padcu temperature stopil. Tam zunaj je znova zavladala normalnost. Ko sem že naprej od Starega sela prišel do točke, kjer sem moral dan prej iskati prehod čez naraslo vodo nekaj deset metrov stran od poplavljenega kolovoza, je le še nenavadno poležena trava na bližnjem travniku pričala o tem, da se je tam čez valilo z vseh koncev stekajoče se vodovje.

Tudi tista dva komunalna delavca je treba pohvaliti, saj sta, medtem ko sem sam hodil, tratil čas z za družbo in skupno dobro nekoristnim pohajanjem, da ne rečem potepanjem, poskrbela za prehodnost makadamske ceste ob Kobariškem blatu. Seveda je bilo ob njej marsikje še videti ostanke polomljenega drevja, nikjer pa ga ni bilo več čez pot, tako da s kolesom, motorjem ali avtomobilom ne bi bilo mogoče napredovati.

Krave na ograjenem pašniku tik ob poti so me gledale z enako mešanico začudenja, radovednosti in nezainteresiranosti, ko sem šel mimo. S tistimi velikimi črnimi očmi, v katerih globini je skrita vsa tragika njihovih življenj, popolnoma odvisnih od volje nekih človečnjakov, ki so lahko dobri ljudje, prav mogoče in precej pogosto pa tudi ne.

V Sužidu, kjer dan prej ni bilo žive duše, sem, juhej, pred eno od hiš videl starejšega moža, ki je s sekirico lesen zabojček spreminjal v tanke drvice, primerne za podkuriti, prav takrat pa se je mimo po cesti zapeljal tandem oče in sin na skiroju. In malo naprej sem s pogledom ujel še dve najstnici na sprehodu. Ena od njiju je držala v rokah povodec, na njegovem drugem koncu pa se je kosmatila glava manjšega mešanca.

Tudi mimo nekaj hiš zaselka Svino sem šel, saj sem nazaj grede vse do konca oziroma izhodišča hodil po pravi poti, označeni z rumenimi tablicami Juliana. Tik pred koncem kratke dvodnevne avanturice, ko so bile prve hiše v Kobaridu le še nekaj sto metrov stran, je začelo neodločno deževati, tako na rahlo, da nisem niti pomislil na anorak, kaj šele pelerino. Prav z veseljem sem se nastavljal kapljam, ki so sramežljivo in brez prave moči plesale proti tlom. In tudi če bi se na vso moč vsulo z neba, me ne bi motilo, saj sem bil tako rekoč na cilju.

V Kobaridu sem bil kmalu po enih popoldne. Skoraj dve uri pred odhodom zadnjega avtobusa proti Novi Gorici oziroma dovolj zgodaj, da sem lahko računal na odhod z enim avtobusom prej. Pa še sem imel dovolj časa, da sem šel nekaj pojest in popit v najbližji lokal z lepim imenom Cinca Marinca.

Tam sem srečal svojega nekdanjega sošolca, ki je bil z nekimi prijatelji. Eden od njih se je ravno odpravljal proti Novi Gorici, in ne da bi ga prosil, mi je ponudil, da grem lahko z njim. Čeprav sem si nekako želel pot zaključiti tako, kot sem jo začel, z avtobusnim prevozom, je prevladala pragmatičnost in dejstvo, da sem lahko z avtomobilom v Novi Gorici prej kot v eni uri, medtem ko bi moral na odhod avtobusa še malo počakati, v Tolminu presesti in še malo počakati na odhod proti domu.

Pa še teslo je imel ta kolega od nekdanjega sošolca, sicer Italijan. In tako je naneslo, da sem zaključek svoje pohodniške avanture okronal še z vožnjo z električnim avtomobilom, ki me je pustil odprtih ust, ko mi je šofer demonstriral, kakšne pospeške ima. Res impresivno. Tudi ta prevoz in to srečanje je bilo nekako zapisano v zvezdah mojega vesolja.

Čeprav sem hodil le dva dni, sem se počutil kot nov, prerojen. Tako nabit z novimi vtisi in doživetji, da mi je grozilo, da bom kar počil. Zadovoljen sem bil tudi z dejstvom, da sem se odločil pot prehoditi prav v tem času, takoj po obilnih padavinah in nenadni ohladitvi. In ko sem nahrbtnik ob prihodu domov snel in ga položil na tla, sem že komaj čakal, da si ga spet nahrbtim in grem na pot, kakršnokoli že. Ker ko hodim, sem najbolj živ. Takrat najbolj sem, sem najbolj jaz.

Dva dni in skupaj 44 prehojenih kilometrov. To se res ne sliši ne vem kako veličastno, a zame je bil to vendarle podvig, primerljiv tudi z mnogo daljšimi. Ker z leti spoznaš, da rekordi in dolžina in število dni na poti ni vse, da to ni najpomembnejše, da je pravi smisel včasih drugje, tudi v na videz banalnih stvareh, uvidih in doživljajih. Gozdovi me lepo sprejmejo. Tudi polja in travniki so mi, se mi zdi, naklonjeni in zadovoljni, ko grem mimo. To mi veliko pomeni.

Breginjski kot je eden zadnjih neodkritih biserov slovenskega ozemlja. In s tega vidika razumem, da nekateri nočejo, da bi se turizem tu preveč širil, a po drugi strani to območje umira. Med potjo sem videl pretežno starejše ljudi, mladih zelo malo. Praznih in propadajočih hiš pa je toliko, da tudi če bi jih ponudili zastonj, vseh ne bi bilo mogoče obnoviti. Njihov propad je, se bojim, neizogiben.

Še bom šel tja, o ja. Med hojo sem dobil kar nekaj idej za še neprehojene poti in steze, pa tudi za ponoviti kakšno že prehojeno, ker … lepi konci so to.

(Konec)