Miklavž piškote peče
Jezikovnica (194)
Ne morem, da ne bi v tokratni Jezikovnici (spet) pisala o Miklavžu, če pa bo Novi glas izšel ravno na dan pred miklavževim. Zakaj sem napisala “spet”, saj tema prejšnje Jezikovnice ni bil Miklavž? Zato ker sem o Miklavžu pisala že lani, ko sem Jezikovnico naslovila Miklavž in parkeljni, deloma pa tudi predlani, ko sem pisala o adventnem pravopisu. Je že tako, da se tej temi decembra pač ni mogoče izogniti, pa tudi zanimivo je, kaj vse jezikovnega se da naplesti okoli Miklavža …
Prva zanimivost je že ta, da je poznojesenska rdeča večerna zarja naše prednike spodbudila, da so otrokom rekli, da Miklavž piškote peče. Kaj pomeni ta stalna besedna zveza, se je mogoče poučiti v čisto novem Slovarju pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov (2024) Mateja Meterca, ki je dostopen tudi na jezikovnem portalu Fran. Kaj nam v zvezi z osebnim lastnim imenom Miklavž še pove Fran? Najprej seveda iz Slovenskega pravopisa 2001 izvemo, da je Miklavž moško osebno ime, zato se piše z veliko začetnico, prav tako tudi svojilni pridevnik Miklavžev, npr. Miklavževo darilo ali Miklavžev sprevod. K tem informacijam dodajam še svoje opozorilo, da se pridevnik sveti v celi besedi ali okrajšavi (sv.) piše z malo, torej: sveti ali sv. Miklavž. Z malo se zapiše tudi dan, ko goduje sveti Miklavž, to je miklavževo, po zgledu martinovega, silvestrovega, gregorjevega, valentinovega itd. Tudi glagol miklavževati se piše z malo začetnico, razen ko je glagolnik miklavževanje v prvi besedi poimenovanja prireditve, v tem primeru je prva beseda stvarnega lastnega imena, kar se seveda piše z veliko, npr. Miklavževanje na Krasu.
V Jezikovni svetovalnici se v zvezi s pridevnikom Miklavžev pojavlja vprašanje, ali zapisati pridevnik Miklavžev v zvezah “Miklavžev večer” ali “Miklavžev čaj” z veliko ali malo začetnico. Povzemam odgovor: po zgledu Prešernovega dne in Valentinovega dne se Miklavžev večer, ki sodi med poimenovanja praznikov oz. posebnih dni, piše samo z veliko, saj je v poimenovanju svojilni pridevnik Miklavžev (podobno še Marijino vnebovzetje ali Gospodov vnebohod). Drugače je pri Miklavževem čaju, kjer ne gre za izražanje svojine, temveč vrstnost, torej bi lahko zapisali tudi z malo: miklavžev čaj, vendar ni narobe, če se velika začetnica ohrani: Miklavžev čaj (podobno še Martinova gos).
Na Wikipediji se lahko podučimo, da ima Miklavž kar nekaj različic, najbolj znana je oblika Nikolaj in njene podrazličice (Niko, Nik, Nikec itd.), še zlasti v zadnjih desetletjih pa je zelo popularno tudi žensko ime Nika. Ko sem se še kot študentka učila poljsko, se mi je zdela neobičajna poljska oblika imena Miklavž, namreč Mikołaj – tudi Nikolaj Kopernik, poljski raziskovalec astronomije, se po poljsko imenuje Mikołaj Kopernik. Čehi in Slovaki prvega od dobrih mož poimenujejo Mikuláš, Rusi Mikola, Ukrajinci pa Mikula – iz mnoštva različnih oblik so tvorjeni tudi naši priimki Mikola in Mikula pa tudi Mikolič, Miklavčič, Miklavič in Miklavec in ne nazadnje tudi Miklošič (verjetno pa tudi Milošič), saj se v prekmurskem narečju (Mikloš) čuti madžarski vpliv (Miklós). Tako v italijanščini (Nicola) kot francoščini (Nicolas) se čuti vpliv latinščine (Nicolaus), Nikola pa je tudi v srbskem in hrvaškem jeziku. V ruščini je poleg Mikole še oblika Nikolaj, odkoder izhaja manjšalnica oz. ljubkovalna oblika Kolja. Slednji primer je še en dokaz, kako zavita so pota jezika, da se iz Nikolaja razvije Kolja …
Otrokom želim, da bodo znali ceniti, kar bodo dobili za svetega Miklavža, vsem bralkam in bralcem pa, da se ob letošnjem miklavževanju vsaj prek spominov vrnete v svoje otroštvo.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
