Krstna uprizoritev na “novem” odru ljubljanske Drame
Sredi sive, ne preveč privlačne industrijske cone v Šiški je novo, začasno domovanje ljubljanske Drame na Litostrojski 56 zlahka opazno zaradi belo-modrega pročelja z velikim, ponavljajočim se napisom DRAMA. Zaposlenim je kar dobro uspelo, da so prikrili vtis začasnosti in iz v osnovi precej negostoljubnega prostora ustvarili prijetno gledališko hišo, četudi seveda popolnoma drugačno od dobre stare Drame v osrčju mesta.
Pred dvema tednoma je v novi dvorani zaživela prva letošnja premiera na velikem odru, večplastna drama Otroci sonca socialnorealističnega ruskega dramatika Maksima Gorkega. Besedilo, ki ga je Gorki napisal leta 1905, ko je bil krajši čas v zaporu, in naj bi se dogajalo v času epidemije kolere leta 1862, še danes nagovarja gledalce ne le zaradi tem, kot so epidemije in vojna, ampak tudi zaradi učinkovitega slikanja kompleksnih medosebnih in družinskih odnosov. Uprizoritev je režiral izkušen italijanski režiser Paolo Magelli. Dramo je za to priložnost prevedel Borut Kraševec, priredila pa dramaturginja Željka Udovičić Pleština. Za odrski govor je skrbela lektorica Tatjana Stanič. Na odru najprej zazveni zelo knjižna slovenščina, ki se nato v posameznih prizorih registrsko precej zniža, kar deluje rahlo moteče.
V ospredju so pripadniki višjega sloja ruske družbe; drama se odvije na domu osrednjega lika Pavla Fjodoroviča Protasova (Branko Šturbej), zavzetega znanstvenika, ki svoje delo ljubi precej bolj od svoje žene Jelene Nikolajevne (Barbara Cerar). Scenografija, ki sta si jo zamislila Marko in Lin Martin Japelj, njuno hišo predstavlja kot veliko pločevinasto škatlo s komajda vidnimi vrati, tako da se zdi, da je lestev na zadnjem delu odra, kamor se od časa do časa povzpne kateri od likov, edini izhod iz nje. Bolj kot ujeti pa so nastopajoči v svoji “škatli” izolirani, saj tja ne sežejo težave ljudi z ulic. Na zadnji steni škatle oz. hiše visita dve avantgardni sliki, na katerih prevladuje rdeča barva, barva, ki ima v predstavi pomembno vlogo, saj, kot izvemo tudi iz samega besedila, vzbuja tesnobo. Obenem pa sliki umestita uprizoritev v sodobnejši čas, kar podkrepijo tudi dokaj sodobni kostumi Lea Kulaša. Zvočna kulisa skladateljev Ivanke Mazurkijević in Damirja Martinovića Mrleta, ki med drugim ponazarja zvok bobnenja bližnjih topov, učinkovito ustvarja napetost.
Ta vtis izoliranosti krepi zlasti Pavel Protasov, ki je tako zaverovan v eksperimentiranje v svojem domačem laboratoriju, da sploh ne opazi, da si je njegova žena morda že preveč prijateljska z mladim umetnikom Vaginom (Nejc Cijan Garlatti), kot tudi ne, da se Melanija (Polona Juh) stalno smuka okrog njega, čeprav o kemiji nima pojma, ker je noro zatreskana vanj. Ljubezenske peripetije štirih omenjenih likov poskrbijo za komičnost v predstavi, ki se sicer dotakne tudi številnih resnejših tem – od duševnih bolezni do nasilja v družini, pa tudi že omenjenega razkola med bogatejšimi in revnejšimi člani družbe, ki se tu kaže zlasti v odnosu do kolere. Nezaupljivost ljudstva in iskanje grešnega kozla v zdravniku, ki se proti koncu predstave prevesi v nasilje, je še eden od elementov, ki spominja na današnji čas in pandemijo, ki smo ji bili priča pred slabimi štirimi leti.
Ob ogledu predstave si nisem mogla kaj, da se ne bi spomnila na sodobnika Gorkega, Antona Čehova, ki je ob krstni uprizoritvi svojega znamenitega Češnjevega vrta razočarano ugotovil, da je režiser postavil na oder tragedijo, čeprav si je sam svoje besedilo zamišljal kot komedijo; tudi besedilo Gorkega je namreč mogoče brati in razumeti na različne načine. Lahko bi rekli, da je Paolo Magelli v svoji uprizoritvi skušal prikazati tragikomičnost življenja, vsekakor pa so mu komični prizori bolje uspeli od resnejših. Nekatere režijske izbire so nekoliko vprašljive, zlasti v drugem delu predstave, ko vsi igralci posedajo po odru in je težko slediti, kdo se s kom pogovarja. Med igralci je treba izpostaviti predvsem Protasova v interpretaciji Branka Šturbeja, ki je nesporna zvezda te uprizoritve. Med igralkami izstopa Maša Derganc v zahtevni vlogi Protasove sestre Lize, ki spominja na antični lik Kasandre, kasneje, ko se njeno zdravstveno stanje slabša, pa tudi na Hamletovo Ofelijo.
Dve uri dolga predstava brez odmora vsekakor ponuja veliko iztočnic za razmislek in pogovor; po koncu se je zato marsikdo od gledalcev napotil v zgornje nadstropje, kjer je tudi v novi Drami na voljo kavarna. Tiste, ki so se takoj želeli vrniti v center, pa je ob izhodu že pričakoval mestni avtobus. Lahko torej potrdimo, da letošnje geslo slovenskega narodnega gledališča “Drama bo Drama, naslov bo pa drug” kar drži.
