EPK naj okrepi sodelovanje, spoštovanje in dopolnjevanje med narodoma

Z globoko vero v to, da “je pri Bogu vse mogoče”, so se številni verniki v nedeljo, 13. oktobra popoldne, pod vodstvom goriškega nadškofa msgr. Carla Redaellija udeležili goriškega romanja na Sveto Goro. V Marijinem svetišču jih je pozdravil p. Bogdan Knavs, gvardijan frančiškanskega samostana in rektor bazilike na Sveti Gori. Še preden sta bili Nova Gorica in Gorica izbrani za Evropsko prestolnico kulture, sta bili mesti duhovno povezani, saj ljudje radi skupaj častijo Svetogorsko Kraljico, je dejal. Ona nas že zdavnaj spremlja, blagoslavlja in nam vedno znova govori, “da smo vsi njeni otroci in bratje”. Kot taki iščemo “pravičnost, ljubezen in usmiljenje”. Ona naj nas še naprej “materinsko blagoslavlja in nam pomaga, da bomo tudi med seboj delili blagoslov vsem nam, vsem našim dragim, vsem ljudem, ki jih bomo srečevali”. Prihajajoče leto naj zato še okrepi naše sodelovanje, spoštovanje in dopolnjevanje med narodoma, je dejal p. Bogdan.

Nadškof Redaelli je v homiliji pokomentiral nedeljski evangeljski odlomek o bogatašu oz. mladeniču, ki je Jezusa vprašal, kaj naj naredi, da bi prišel v večno življenje, po Jezusovem odgovoru pa je odšel žalosten. To je bil človek, ki se je iskal in se je že od mladosti držal zapovedi. In Jezus je vanj usmeril svoj pogled in ga ljubil; tako ljubezen in naklonjenost najdemo v Janezovem evangeliju, ko govori o Jezusovi ljubezni do Marte, Marije in Lazarja. “Ali je potem možno, da se vse konča tako, da tisti človek odide žalosten?” Ravno element žalosti je pomemben, saj je omenjen kar dvakrat, je ugotovil pridigar. Sv. Ignacij Lojolski, ki v svojih duhovnih obravnava razlikovanje duhov, pravi, da ko se usmerjamo k dobremu, skuša duh zla povzročiti žalost v duši, medtem ko božji duh daje veselje.

Nasprotno, ko smo usmerjeni v zlo, skuša hudobni duh ponuditi navidezne užitke in tolažbo, medtem ko božji duh na drugi strani skuša povzročiti obžalovanje in nelagodje. “In ali ni to tisto, kar čuti ta bogataš, ko odhaja žalosten?” Gre torej za odprto epizodo: ga bo žalost privedla do tega, da bo njegov “ne” Jezusu, v čigar pogledu je zaznal veliko ljubezen, samo začasen, ali bo vseeno izbral bogastvo, kljub globoki žalosti, ki jo čuti v svojem srcu? Odprta zgodba, torej, kot so odprte vse strani evangelija, ki so vedno namenjene poslušalcu ali bralcu. Vsak izmed nas bi namreč moral ob branju tega odlomka začutiti Jezusov ljubeči pogled na sebi in se glede na to odločiti.

Še en nauk, ki izhaja iz te evangeljske zgodbe, je, da Bog spoštuje našo svobodo, je ne izsiljuje. “Je absurdno, a ljubezni lahko rečeš tudi ne …” Po drugi strani pa je pozitiven odgovor na ljubezen lahko le ljubezen. “Toda ljubezen ne more obstajati, če ni svobode: človeka ni mogoče prisiliti, da bi ljubil, ker je ljubezen lahko le svoboden dar samega sebe.” Zanimivo je tudi nadaljevanje odlomka z Jezusovo opazko, navidez zelo negativno, o možnosti vstopa bogataša v božje kraljestvo. Na vprašanje apostolov: “In kdo se more rešiti?” pa Jezus odgovori: “Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.” Podobne besede je angel izrekel Mariji ob oznanjenju: “Bogu ni nič nemogoče”. Na to zagotovilo je Marija izrekla svoj “da”, mladenič pa je žalosten odšel. Marija ni zaupala v svoje moči, ampak v to, da Bogu ni nič nemogoče. “Ni nemogoče, da se Božji sin učloveči v telesu device, in niti – to nam je v veliko tolažbo –, da se bogataš vsemu odpove in gre za Gospodom.”

V priljubljeno Marijino svetišče smo prišli iz dveh mest, ki sta bili nekoč razdeljeni in sta zdaj združeni, pa ne le zaradi leta 2025, je nadaljeval msgr. Redaelli. “To, kar se je pred desetletji zdelo nemogoče, je zdaj postalo mogoče in normalno. Zahvaliti se moramo Gospodu in Mariji, ki nas je s te gore vedno vse, brez izjeme, imela za svoje otroke.” V svetu je žal še vedno veliko “nemogočih stvari”, zlasti kar se tiče miru: tako v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu in v številnih drugih deželah sveta. “A prav zato, ker Bogu ni nič nemogoče, si tudi ta večer, ko se izročamo Marijini priprošnji, upamo prositi, da bi mir spet postal mogoč.”

Pri goriških romanjih je na Sveti Gori vedno lepo slišati molitve in pesmi (petje je tokrat z oltarja vodil msgr. Karel Bolčina) v “goriških jezikih”, slovenščini, italijanščini in furlanščini. Tudi to prepletanje naših jezikov naj spodbuja vedno večjo vzajemno naklonjenost, vedno bolj srčne oblike sporazumevanja in sožitja, spoštovanja in sodelovanja.