Ikona, podoba nevidnega

Sv. Križ / Srečanje

Vsaka umetnina predstavlja zaokroženo celoto. Prvine, ki jo sestavljajo, se intimno povezujejo z umetnikovo vizijo, da iz nje izhaja nekaj novega. To velja tako za ikono kakor za vsako drugo umetnino. Ikona dodatno daje podobi transcedentalno ali nadnaravno razsežnost, ki presega oblike našega sveta in predstavlja božji svet.

V tem načinu upodabljanja so združeni teološki, estetski in tehnični elementi, ki se opirajo na vero in meditacijo. Ikona se izraža v govorici bizantinsko-slovanske in helenistične kulture ter v duhovnosti vzhodnega krščanstva. Le tako lahko dojamemo zapletenost in težavnost razumevanja njene razsežnosti in pomena.

Pri razbiranju ikone upoštevamo tehnično dovršenost, umetniško vrednost in teološki element. Brez teološkega elementa postane ikona le zgodovinski dokument ali spomenik, ki vsebuje sicer dragocene zgodovinske ali folklorne podatke, izgublja pa svojo duhovno vrednost. Če opustimo njen tehnični element, zapademo v subjektivizem, ki nam preprečuje, da bi razločevali bistveno od postranskega, in tako popačimo nadnaravno resnico, h kateri ikona stremi. Če spregledamo njen estetski element, pa bi jo povsem podcenjevali.

Ikona je del religije in zaobjema teologijo ter umetnost. Nastala je v začetku krščanstva, v stoletjih preganjanja. Kasneje je bila obogatena s koncilskimi dogmatičnimi predpisi in prečiščena v obdobju ikonoklazma. Združuje številna prizadevanja tradicije, cerkvene življenjske duhovnosti in izraža Božje učlovečenje. Tesno je povezana z evangelijem in liturgijo, in ker presega naravni svet, je usmerjena v neskončnost. Iskanje onstranskega jo povezuje z večnostjo.

Za grške teologe predstavlja odsev Božje resničnosti, kjer je Kristus “podoba nevidnega Boga” (Kol 1,15). Umetnost prvih kristjanov je izraz razvoja kultur antičnega sveta. To so judovstvo v Palestini, helenizem v Grčiji in sosednih vzhodnih državah, v Italiji pa izraz svojstvenega pogleda na podobo.

Prizori zmagoslavno opisujejo vnebohod in iz pastirske ikonografije črpajo podobo dobrega pastirja. Na krščansko umetnost obenem vpliva tudi upodabljanje dvornega življenja. Nič več cesarjev in cesaric na prestolu, temveč Kristus in Marija med angeli in svetniki; nič več prinašanja darov, temveč poklon treh kraljev; nič več adventusa ali zmagovalnega vstopa vladarja, temveč Kristus.

V sredo, 13. decembra 2023, bo v Slomškovem domu v Sv. Križu ob 17. uri srečanje z ikonopisko Silvo Bogatez na temo Ikona, podoba nevidnega.

Na fotografiji: Mati Božja “Znamenje”, 1994, 18 x 24 cm