Slovensko literaturo je obogatil s “svetovljansko vsebino”

Ob stoletnici smrti Josipa Stritarja

Pred sto leti, 23. novembra 1923, je v Rogaški Slatini umrl pomembni slovenski pesnik, pripovednik in urednik, ki je večino življenja preživel na Dunaju.

Josip Stritar je bil za Levstikom zagotovo drugi steber tedanje mladoslovenske literarne generacije, vendar se je po značaju bistveno razlikoval od svojega pet let starejšega sorojaka, prav tako doma iz okolice Velikih Lašč na Dolenjskem. Rodil se je leta 1836 v Podsmreki v kmečki družini. V Ljubljani je obiskoval gimnazijo in tam leta 1855 tudi maturiral.

Njegovo življenje je bistveno zaznamoval cesarski Dunaj, kjer je študiral klasično filologijo. Kot domači učitelj pri premožnih družinah, med drugim pri tovarnarju Sieglu in bankirju Kanitzu, je veliko potoval po Evropi in sočasno podrobno spoznaval evropsko književnost. Leta 1874 je diplomiral in postal najprej suplent na gimnaziji v 18. dunajskem okraju Währing, potem pa je od leta 1879 vse do upokojitve v letu 1901 na privlačen in učinkovit način na piaristovski gimnaziji v 8. okraju Josefstadt poučeval latinščino in starogrščino, a tudi francoščino in nemščino.

Leta 1873 se je poročil s Terezijo Hochreiter. Bil je pravi družinski človek, ki si je v severozahodnem dunajskem področju Gersthof na Herbeckstraße 84 v okraju Währing postavil lastno hišo z vrtom, ki jo je med prvo svetovno vojno prepustil svojemu edinemu sinu Milanu, ki je bil visokošolski profesor na Dunaju. Na počitnice je najraje zahajal v nižjeavstrijski trg Aspang, od koder je bila doma njegova žena.

Stritar je bil kljub svojim zaslugam, ne le zaradi posebnega idealističnega pogleda na umetnost, tudi zaradi življenja izven Slovenije, vedno znova odrinjen iz središča slovenskega literarnega dogajanja. Po prvi svetovni vojni mu je slovenska vlada zaradi teh nevšečnosti poklonila hišo v Rogaški Slatini, kjer je leta 1923 umrl.

V tej zvezi želim povedati anekdoto, ki je povezana s Stritarjem in mojo družino. Moj praded po materini strani Anton Kosi, ki sem ga kot otrok še sam doživel, je bil dolga desetletja ravnatelj osnovne šole v Središču ob Dravi, a tudi mladinski pisatelj in skladatelj šolskih maš in različnih drugih kompozicij ter velik častilec Josipa Stritarja. Njegova najmlajša hčerka, moja stara teta in sestra moje babice Tončka Kojc, mi je večkrat pripovedovala, kako sta ga leta 1923 obiskala nekaj pred njegovo smrtjo v Rogaški Slatini, kjer je otožno sameval v novi hiši.

Leta 1870 je Stritar začel na Dunaju izdajati literarni časopis Zvon, ki bi naj bil, kot je zapisal, “organ, kateri ne gleda na desno, na levo, na stranke in osebe, držeč se le večnih zakonov lepote in resnice, in ima za vodilo le pravo omiko narodovo”. Literarni zgodovinar in tudi moj nekdanji profesor na univerzi v Ljubljani dr. Anton Slodnjak je v publikaciji Slovensko slovstvo leta 1968 zapisal, da se je Stritar na Dunaju “čutil besednika slovenske intelektualne emigracije, kakor so somišljeniki resno, nasprotniki pa ironično imenovali krog slovenskih izobražencev na Dunaju …”

Podobno kot ruski revolucionarni demokrat Aleksander Herzen, ki je v emigraciji v Londonu izdajal rusko revijo z istim naslovom Kolokol (rus. Zvon), se je tudi liberalno usmerjeni Stritar hotel bojevati za svobodo mišljenja ter odprtost v slovenski družbi in kulturi. Poleg tega je skušal slovensko literaturo, ki je motive tudi s pomočjo vztrajnega Levstikovega prizadevanja črpala predvsem iz tedanjega še pretežno ruralnega podeželskega okolja, obogatiti s kultiviranim slogom in tedaj v zahodni Evropi uveljavljeno precej sentimentalno “svetovljansko vsebino”, ki se je zgledovala po tedanjem aktualnem evropskem meščanskem romanu.

Fran Levstik, ki se je nekaj časa tudi sam mudil na Dunaju in pred tem v mladih letih s Stritarjem na veliko prijateljeval, je Stritarju še istega leta 1870 s kritiko, da je Zvon “preveč gosposki”, kar kmečki neosveščeni Slovenci ne razumejo, zavrl veselje do nadaljnjega izdajanja revije, vendar jo je Stritar, ki mu izdajateljska žilica ni dala miru, obnovil v manj zahtevni poljubno družinski obliki med letoma 1876 in 1880, nakar je Levstikov krog leta 1881 brez obzira na Stritarjeva dunajska prizadevanja začel v Ljubljani izdajati pod naslovom Ljubljanski zvon revijo v drugačni obliki, ki je izhajala do druge svetovne vojne oz. leta 1941.

V tej zvezi velja omeniti, da dobri duh Stritarjevega Zvona še vedno živi. Leta 1983 so revijo obnovili pod naslovom Celovški zvon v uredništvu Reginalda Vospernika in Vinka Ošlaka pri celovški Mohorjevi založbi, zdaj pa izhaja pri Celjski Mohorjevi družbi.

Glede prvega Stritarjevega Zvona lahko zagotovo rečemo, da se je za skoraj celo desetletje slovensko literarno življenje osredotočilo na Dunaju. V tej zvezi je Stritar leta 1872 v času premora pri izdajanju Zvona v Dunajskih sonetih še enkrat kljub stremljenju po povezovalni harmoničnosti izpovedal svojo liberalno svobodomiselnost in obenem obračunal s staroslovenci in čaščenjem pesnika Koseskega v Bleiweisovem staroslovenskem ljubljanskem krogu. Tozadevno je Stritar tudi na prigovarjanje pisatelja Josipa Jurčiča za prvi zvezek knjižne zbirke Klasje, ki je bil namenjen do tedaj precej zapostavljenim in nerazumljenim pesmim Franceta Prešerna, že leta 1866 postavil te na pravo mesto. Med drugim je zapisal: “Kar je Angležem Shakespeare, Francozom Racine, Italijanom Dante, Nemcem Goethe, Rusom Puškin, Poljakom Mickievič, to je Slovencem Prešeren! /…/ Ko bi se klicali narodi pred sodni stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z izročenimi talenti, kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne človeške omike, smel bi se mali slovenski narod brez strahu pokazati med drugimi z drobno knjigo, kateri se pravi: Prešernove poezije.”

Poleg tega je svojim kritikom leta 1872 ostro odgovoril z Dunajskimi soneti. Med drugim je v 18. sonetu zapisal: “Pisatelji slovenski, časnikarji! Kako surovi ste, neotesani; / bosi, nevmiti in nepočesani; / po govoru, vedenju ste drvarji // /…/ za vso lepoto slepi ste in gluhi.”

Ob ponovnem izdajanju dunajskega Zvona v letu 1876, ko je že poučeval na dunajski gimnaziji, je postopoma preusmeril svoja duhovna prizadevanja. Poudarjati je začel, naj bo umetnost vzgojiteljica in tolažnica človeka. Ta nazor je dobro viden v njegovih pripovednih spisih, še posebej v sentimentalnem romanu iz leta 1870 Zorin, ki ga je napisal po vzorcu Goethejevega Wertherja in je prvi slovenski roman v pismih. V njem je upodobil svetožaljnega sanjača, ki konča s samomorom. V drugem proznem delu, Gospodu Mirodolskem iz leta 1876, pa na primer na veliko razmišlja, kar je zanimivo, tudi o ženskem vprašanju. Sploh je v svojih proznih delih upodobil veliko ženskih likov, na primer Svetinovo Metko v istoimenski povesti iz leta 1868, hčer francoskega konzula v Trstu Delo v romanu Zorin, mladi sestri Zoro in Bredo v romanu Gospod Mirodolski, plesalko na vrvi Rosano v istoimenski povesti iz leta 1877 ter ljubezen Sodnikove Anice in drvarjeve Jerice v romanu o propadu in smrti nekoč bogatega Sodnika v romanu Sódnikovi iz leta 1878.

V nekem smislu je bil s svojo “bolj gosposko”, “svetovljansko” in “meščansko” sentimentalno in salonsko literaturo na napačnem mestu, saj je bila tedanja slovenska literatura usmerjena v opisovanje konkretne kmečke in malomeščanske situacije na podeželju in v manjših mestih. Pravzaprav bi se morda lahko bolje uveljavil sto let pozneje z oblikovanjem slovenskega intelektualnega romana, kot se je razvil v drugi polovici 20. stoletja.

V primeri z njegovim bojevitim in velikokrat neprizanesljivo ostrim mladostnim prijateljem Levstikom je bil Stritar človek in avtor z mehko in nežno notranjostjo. Umetnost je občutil kot veliko lepoto, zato se je trudil za lep in dober slog in je bil najboljši slovenski stilist svojega časa.

Bil je vsestransko literarno delaven. Poleg izdajateljskega delovanja je bil tudi analitičen kritik, pisec pesmi za mladino, avtor raznih gledaliških prizorov in igrokazov, kot so to kratko gledališko zvrst imenovali v njegovi dobi. Za razvoj slovenske književnosti so bila pomembna njegova Kritična pisma v celovškem Slovenskem glasniku, v katerih je razložil svoje estetske poglede in razvrednotil kult Koseskega, ter Literarni pogovori v Zvonu, v katerih je zagovarjal načelo idealizacije v literaturi in poezijo imenoval “gospo, ki nikomur ne služi”.

5. decembra 2023 bo v Slovenskem inštitutu na Dunaju spominska prireditev ob stoletnici smrti Josipa Stritarja. Avtor tega članka bo v nemščini ob navzočnosti več pisateljevih avstrijskih potomcev spregovoril o življenju in delu Josipa Stritarja, medtem ko bo nekdanji urednik Celovškega zvona Reginald Vospernik predstavil Stritarjevo idejo o za različna mnenja odprti literarni reviji, ki še vedno ni zamrla in živi naprej.