Biti koristen, “dokler je dan”
Pismo misijonarja ob začetku misijonskega meseca oktobra
Lep misijonski pozdrav v oktobrsko misijonsko obarvano Gorico. Skoraj dve leti se ne beremo. “Nič več ne pišeš o svojem delu. Kaj se dogaja?” Sicer, kdor molči, devetim odgovori, če je še v veljavi star pregovor. Včasih znajo biti stvari boleče in tudi ranljive, zato je prav počakati na boljše čase. In tako upoštevati tudi tisto staro šolo, da je za dobre stvari vredno potrpeti, ker čas rane počasi ozdravi.
Lepo cerkev sv. Janeza Boska smo medtem pokrili na severu Ugande tik ob provincialnem mestu Gulu nedaleč stran od južnosudanske meje. Ja, vse je šlo zelo na hitro, le načrti zanjo segajo na prehod v novo stoletje, že skoro 25 let daleč. Vse je nastalo v Vipavski dolini, kot bi mogel hvaležno reči, da mi je ta dolina od Soče do izvira Vipave vseh 35 let stala tako gmotno kot duhovno ob strani, kot neko domače gnezdo, kjer sem pognal korenine, na Saksidu. Povod, da sem sedel k mizi, pa je bil ljubeč nagovor gospe po jutranji nedeljski maši, ki me zvedavo vpraša: “Ma od kod ste vi doma, gospod, ko tako lepo po naše govorite?” Govorno sem pač spodnji Kraševec. In ko se je bilo treba v Devinu “opravičiti” nekomu iz tržaške škofije, kjer misijonsko “delam od doma” v Marjanišču na Opčinah, namreč, ker so mi dali vedeti – kot bi ne vedel –, da je od Nabrežine in Zgonika dol goriška nadškofija, sem se res počutil kot doma, saj je to res. Samo na onstran hriba! Tudi če mi je kakšna po kraško ušla!
Zares veliko stvari se je torej medtem v dveh letih dogodilo. Tudi nenadejan odhod iz misijona, ki sem ga 11 let gradil, potem spremljanje našega generalnega vikarja v Gomo na vzhodu Konga, kjer smo s 300 otroki bežali pred bruhajočim vulkanom. “Pridi z mano, ker ti si tam veliko naredil.” So dobro obveščeni! Mi je gospa Jožica Ličen pred dnevi povedala, da je že več kot 20 let, odkar je sedaj že pokojni škof Metod Pirih prišel blagoslavljat center Ngangi, v katerem je tedanja študentka Katja Lavriša naredila diplomsko nalogo iz kolonialne arhitekture na vzhodu Konga in prejela zanjo študentsko Prešernovo nagrado za arhitekturo ter prispevala prve načrte za Nyumba ya watoto – hišo otrok sirot. To je gradila Slovenska karitas. In mnogokaj, kar v Rimu vedo. Da ne omenim akcije Sedem kontejnerjev, napolnjenih pri ajdovski Karitas, potem ko se je okrog centra Ngangi, ko je bilo mesto Goma porušeno po bruhajočem vulkanu, “natlačilo” 750 družin, ki so pustili pod lavo svoje imetje, skoraj tako kot v zadnjih poplavah v Sloveniji. Tri ekipe Zdravnikov brez meja so jih oskrbovale, ker je naš center lava obšla. Nepozabna akcija Slovenske karitas. Nazaj k realnosti dela. “Gospod, imate kakšen načrt?” Vprašanje dobrotnika, ko sem prišel domov leta 2021 po prvem prebolelem kovidu. “Dva imam in enega nedokončanega,” odgovorim. In smo se usedli ter zmenili o postopku financiranja. Kdo je tukaj posegel vmes, sam ne vem! Ali Bog celi rane s tem, da nagrajuje? Prav v to sem prepričan. Tako se v tem trenutku zaključujejo vsa dela pri dveh novih samostanskih hišah hčera Božje ljubezni in je cerkev sv. Janeza Boska pokrita, vendar je potrebna notranje in zunanje opreme ter izdelave 600 m2. Slovenski umetniki in inženirji so spet pridno na delu. Seveda so bili potrebni načrti prav za vse (poslikava, razsvetljava in ozvočenje, strelovod, tlaki s klopmi, križev pot in celostna ureditev oltarnega prostora in okolice). Za to je potreben čas in kontejnerski prevoz vsega tega, česar ob Nilu ne znajo narediti, na ekvator. Zaupanje dobrotnikov zahteva pošteno in lepo urejeno svetišče; vsaj tako lepo, kot me podraži moj zobar Boštjan, preden se odpravljam dol: “Pridi, da te zrihtam, da mi ne boš delal sramote v Afriki!” To je bil moj dvoletni molk z delom od doma! Ne bom pa napisal imena duhovnikov in vernih v dolini do Soče, ki so po evangelijsko v teh sedaj že 37 letih videli v vsem delu previdnostni Božji poseg v prid obrobnih in zadnjih, za katerimi sta vedno stala slovenski misijonar in misijonarka ob pomoči številnih laikov, ki so bili priče naših naporov. Lep misijonski in rožnovenski mesec želim prav vsem bralcem, prijateljem in dobrotnikom misijonov!
Misijonar Danilo Lisjak,
Uganda – od doma!
