Vsakdanjik je človekova teža

Vedno znova slišim ugovor: “Cerkev kot institucija ovira mojo osebno odločitev!” Podobne ugovore slišimo tudi v najrazličnejših debatah na televizijskih programih, še zlasti tistih, ki so v poznih urah in jih vodijo novinarji, ki radi povedo kaj več, kot je resnica, zlasti o slabostih Cerkve same.

Prvi kristjani niso prepričevali poganov z modrovanjem, kot se to velikokrat počenja danes, ampak z načinom življenja. Ko so pogani videli, da gospodar in suženj nista več sprta, ampak se spoštujeta, so se podzavestno začeli spraševati o njuni veri.

Danes se velika večina vernih srečuje s Cerkvijo ob zakramentih, ko se vzpostavi vez med osebo in Cerkvijo. Z zakramenti nam Cerkev omogoča praznovanja in to je vez med človekom – vernikom in Cerkvijo. Vernik si včasih celo zaželi, da bi ga Cerkev odvračala od vsakdanjih skrbi, jih poglabljala in tudi oplemenitila. Človek je namreč vedno živel “od teže vsakdanjika”, tako je tudi danes. Vernik zato velikokrat želi, da bi mu Cerkev požlahtnila vsakdanjik, kar pa se ne zgodi velikokrat. Vsi vemo, da se danes naše cerkve praznijo, zabavišča pa polnijo, saj je kino ali kakršnakoli zabava za razvedrilo ustreznejša, kot je cerkev …

Cerkev je danes kraj praznovanja, zato stoji na obrobju in ne v središču našega življenja. Ste se vprašali: “Kje je pravzaprav danes mesto Cerkve in krščanstva?” Pozabljamo, da Bog zavzema in prevzema vso stvarnost v vsej njeni razsežnosti. Če kristjan prisluhne Božji besedi, je dejansko Cerkev. Cerkev je tam, kjer njeni člani (verniki) Božjo besedo ne samo slišijo, ampak ji verjamejo, iz nje živijo in so Božji besedi tudi pokorni. Takšna Cerkev je dejansko središče sveta.

Cerkev se ne sme preveč prilagajati duhu časa, ker bi pozabila, da je “sol in kvas”. Ne sme postati zabavišče, zidarsko podjetje ali turistična destinacija, kjer bi se ljudje kratkočasili in si odpočili od napornega dela. Cerkev mora, ne glede kakšen bo njen učinek, oznanjati Božjo besedo. Sočasno pa mora poslušalce – vernike postaviti pred izbiro, da se odločajo sami “za življenje ali za smrt”.

V liturgiji pri pridigi duhovnik ne sme govoriti o vsem mogočem, da tako pokaže svojo izobrazbo, koliko knjig je prebral, ali svojo podjetnost, koliko malte je premešal, vse to prija ušesom poslušalcev. Pri pridigi mora oznanjevati Božjo besedo, ki človeka osvobaja. Božja beseda pa je velikokrat trda, z njo se lahko duhovnik zameri ali ga marsikdo celo zasovraži. Na to mora biti pripravljen, saj ga spremlja zavest: “Oznanjam Božji nauk in ne svojega!” Sv. pismo pravi, da je Bog luč! K tej trditvi dodaja sv. Bonaventura: “Ko gledam, v luči ne vidim samo luči, ampak tudi druge reči. Namesto da iščem Boga v svetu, bi moral videti svet v Bogu, v Božji luči, ne da bi pri tem zamenjal svet z Bogom ali Boga s svetom.”

Boga v svojem življenju ne slišimo nenehno, vera je življenje, ki ima tudi trenutke, ko je vsak od nas “izpostavljen” Božjemu molčanju. V težkem Jezusovem trenutku v Getsemaniju, kot ga opisujejo evangelisti, spoznamo Božji molk, ki je oplemenitil Jezusovo odrešilno trpljenje. Psalmist pa dodaja: “Ko bi danes poslušali njegov glas, ne zakrknite svojih src.” (Ps 95,7-8) Kljub vsemu moramo ostati v ponižnosti odprti za tistega, ki mu edino pripadamo.