Razkošje miru in tišine
Če imate knjižico, v katero si zapisujete, kaj bi morali videti in katere kraje obiskati, potem si zagotovo v svoj seznam čim prej vpišite tudi Žalostno goro nad Mokronogom.
Saj vem – v življenju si vsi prizadevamo, da bi žalosti čim prej ušli in našli razlog za veselje, ki bi trajalo in trajalo in trajalo … In zato si verjetno mislite: “Kakšna Žalostna gora neki? Na Veselo goro bi človek že šel, ne pa na Žalostno”!
Zakaj je Žalostna gora – žalostna?
Kako se sploh lahko tako lepemu gričku sredi razgibane dolenjske pokrajine reče ‘Žalostna gora’? Kaj se je tu zgodilo takega, da si je kraj zaslužil tako ime?
Ljudem v teh krajih, podobno kot drugje na Slovenskem, v zgodovini ni bilo lahko. Tukaj čez so šli Turki, tu sta divjali prva in druga svetovna vojna. A to ni dalo tako žalostnega imena temu griču. Gora je žalostna zaradi drugačne žalosti. Posvečene. Marijine. In zaradi trpljenja. Odrešenjskega. Sinovega. Materinega. Pa tudi tvojega…
Romarski kompleks
Romarski kompleks Žalostna gora ima tri znamenitosti: cerkev Žalostne Matere Božje, “svete štenge” (stopnice) in kapele Marijinih žalosti.
V cerkvi boste našli umetniška dela priznanih avtorjev: Jelovškove freske v prezbiteriju, Metzingerjeve slike v stranskih oltarjih, kamnit glavni oltar, številne votivne podobe. Vse to pa posrečeno dopolnjujeta dolenjski slikar Anton Postl s freskami na svetih štengah in Izidor Mole s poslikavo kapel Marijinih žalosti.
Kapele Marijinih žalosti?
Kapele Marijinih žalosti so redka posebnost, ki lepo dopolnjuje romarsko doživetje v mirnski dolini. Zdaj na Žalostni gori romarje pozdravijo v obnovljeni podobi.
Postavljene so bile daljnega leta 1844. Najprej jih je poslikal Matija Koželj, za njim pa čez petdeset let še Matija Bradaška. Ker sta obe poslikavi hitro zbledeli, je sedanje podobe Marijinih žalosti v letih 1969–1972 na plošče iz lehnjaka naslikal akademski slikar Izidor Mole.
Poslikavo so načeli zob časa pa tudi vandali. Zdaj jih je akademska slikarka Jasna Radšel skrbno obnovila. Na Jernejevem shodu, v soboto, 18. avgusta 2018, pa jih je blagoslovil ljubljanski pomožni škof dr. Franc Šuštar. Romarji so v procesiji z Marijinim kipom in lučkami ob podobah ta večer že premišljevali o skrivnosti trpljenja, ki hkrati že odstira zarjo vstajenja.
Simeonova napoved trpljenja, beg v Egipt, dvanajstletni Jezus v templju, srečanje na križevem potu, pod Jezusovim križem, Pieta’, ob odprtem grobu – to so Njene žalosti. Kapelice so postavljene tako, da se Jezusov križev pot in Marijine žalosti na pobočju Žalostne gore prepletajo. Samo Jezusovo trpljenje daje smisel trpljenju. Vsakemu. Tudi Marijinemu. Pomembno pa je, da znamo trpljenje osmisliti. Jezusove rane in Marijine žalosti nam pri tem pomagajo.
Razkošje miru in tišine
Ob ustanovitvi škofije Novo mesto so iskali primeren kraj, ki bi postal škofijska božja pot. In takrat se je Žalostna gora – kot prava dama – umaknila precej mlajšemu Zaplazu. To pa ne pomeni, da Žalostna gora zdaj sameva. Romarji radi obiskujejo tako en kot drug milostni kraj. Si pa na Žalostni gori lažje privoščiš razkošje miru in tišine, ker tu ni toliko množičnih dogodkov.
Za razliko od cerkve in “svetih šteng” – oboje lahko vidite po predhodnem dogovoru in najavi – so kapele Marijinih žalosti vedno ‘odprte’. Lahko jih obiščete v skupini ali pa morda – še bolje – sami in takrat, ko boste želeli, da vas posluša nekdo, ki vas bo razumel v vaši bridkosti. To vam bo prineslo upanje v radost, ki pride za bolečino.
Neokrnjena narava. Bogastvo kulturne dediščine. Mir in spokojnost božje poti. To je samo nekaj razlogov, zaradi katerih Žalostno goro nad Mokronogom preprosto morate obiskati!
Za prvi vtis si lahko pogledate filmček na YouTube (Žalostna gora – romarska pot k Žalostni Materi Božji).
Pa še kontakta za najavo skupin. Naslov za elektronsko pošto: zu. mokronog@rkc.si; telefon: 00 386 7 34 99 430.
Preberi tudi
Kristjani in družba
