Jezikovnica (41)
Nič novega ne bom objavila, če zapišem, da prehajajo pokrajinske pogovorne prvine v knjižni jezik od pokrajine do pokrajine različno. Tako se bo Primorcu z Obale zareklo “meni se mi zdi”, kot je to odlično upesnil Drago Mislej Mef v verzu “meni se mi zdi, da so bedaki prevzeli stvari”, Mariborčan bo uporabil razvpit kazalni zaimek “toti” namesto “ta”, Ptujčan bo rekel “deca” namesto otroci in tako naprej, v vsaki pokrajini, celo posameznem mestu in vasi, bi našli kakšno prepoznavno jezikovno značilnost.
Na Primorskem je še več takih posebnosti, z eno izmed njih se bom ukvarjala danes. Tako napako je v knjižnem jeziku mogoče slišati in prebrati tudi v osrednji Sloveniji, vseeno pa je na Primorskem izrazitejša, redko pa jo bomo slišali na Štajerskem. Za kaj gre? Za zamenjavo mestnika in dajalnika pri zaimkih in pridevnikih, ko odgovarjamo na vprašanje (Kje sem?). Se vam zdi tale zgled pravilen? Bila sem pri njemu. Kaj pa tale? Bila sem v zelenemu avtu. Pravilno je: bila sem pri njem in bila sem v zelenem avtu. Pravilno pa je tudi: avtu, torej njemu sem zamenjala kolo. V čem je razlika? V prvem primeru imamo glagol biti, ki v odgovoru na vprašanje (Kje sem?) zahteva mestnik: pri njem. Vidimo, da v mestniku na koncu zaimka ni u-ja. Spomnimo se na osnovnošolsko sklanjanje. Komu ali čemu dam hrano? Svojemu prijatelju, temu velikemu psu, njemu. In še mestnik. Kje sem? Pri svojem prijatelju, pri tem velikem psu, pri njem. Kot vidimo, v mestniku ohrani črko u samo samostalnik, zaimek in pridevnik pa ne. In v tem je bistvo. U pri zaimku in pridevniku v mestniku je odveč, v dajalniku pa ne. Komu ali čemu sem zamenjala kolo (dajalnik)? Svojemu zelenemu avtu. Komu vedno pomagam (dajalnik)? Tistemu starejšemu gospodu. Pri kom se zmeraj zabavam (mestnik)? Pri svojem prijatelju. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Piše Vladka Tucovič / Smo bili pri njemu ali pri njem?
