Zavest glede celibata
V pričujočem zapisu ne želim polemizirati, zakaj naj Cerkev ohrani celibat ali pa se mu odpove za diakone, duhovnike in škofe, prav tako ne želim ugotavljati, kaj bi morebitna sprememba na področju Cerkvene discipline prinesla. Ob strani bom pustil strogo teološko oz. duhovno razlago celibata, četudi bom z njo začel. Želim se zgolj vprašati, kakšno vrednost celibatu pripisujemo, in pokazati, da bi morali bolj spraviti v zavest, da je celibat za nas – laike, torej tiste, ki smo neposvečeni. Teoloških in duhovnih razlag celibata ne manjka, vendar premalokrat pomislimo nanj s pastoralno-praktičnega vidika.
Če se vendarle vrnemo k teološko-duhovni razlagi in posežemo po Katekizmu, lahko preberemo:
“Vsi posvečeni nositelji cerkvene službe v latinski Cerkvi, razen stalnih diakonov, so redno izbrani izmed vernih mož, ki živijo kot samski in imajo voljo ohraniti celibat ‘zaradi božjega kraljestva’. Poklicani, da se brez razdeljenosti posvečajo Gospodu in temu, kar je Njegovega (prim. 1 Kor 7,32), se v celoti podarjajo Gospodu in ljudem. Celibat je znamenje tistega novega življenja, kateremu naj služi nositelj cerkvene službe, ki je bil prav za to posvečen; če je celibat sprejet z veselim srcem, sijajno oznanja božje kraljestvo”. (KKC 1579)
Duhovna razlaga večkrat utemelji celibat v povezavi z božjim kraljestvom. Zaradi njega imajo posvečeni voljo ohraniti celibat, ta pa tako postane znamenje novega življenja, kateremu naj služi nositelj cerkvene službe. Tak celibat tako oznanja božje kraljestvo. Vem, da sem malce ponavljal, vendar sem želel iz zapisa izluščiti kratko duhovno razlago celibata. Ko smo že pri Božjem kraljestvu, je potrebno reči, da v boju zanj Jezus res zahteva radikalnost. Vrstice, ki jih beremo pri Marku, so zares boleče: “Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj”. (Mr 9,43) Enako je z nogo in očesom (Mr 9, 45. 47). Seveda moramo poudariti, da to ne pomeni, da je spolnost znotraj poročenosti nekaj pohujšljivega. Citat je bil izbran zgolj zaradi radikalnosti, ki jo celibat prinaša.
A kaj, ko je znamenja Božjega kraljestva, kakršen je celibat, v času, ko se zdi, da se Božje vse bolj izgublja, tako težko videti. Zdi se mi, da je papež Frančišek s svojo posinodalno spodbudo Radost ljubezni na več mestih želel opozoriti na to pomanjkljivost današnje dobe. V zakonu tako poudarja, da je sozakonec znamenje in orodje bližine Gospoda: “Tako je vsak sozakonec za drugega znamenje in orodje bližine Gospoda, ki nas ne pušča samih: ‘Jaz sem z vami vse dni do konca sveta’ (Mt 28,20) ”.
Že na tem mestu moremo reči, da je posvečeni posebno znamenje in orodje bližine Gospoda, ki nas ne pušča samih. In ker sem že nekje drugje pisal o Zavesti glede duhovništva, bi rad tu poudaril, da je ravno celibat, kot neporočenost, znamenje, da nam je Bog posebno blizu. Kot pravi Katekizem, je sicer celibat za Boga, vendar hkrati dodaja, da je tudi za ljudi. Za tiste, ki ne živimo celibata, torej za laike. Celo raje bi rekel, da je celibat za nas, saj ga duhovnik v odnosu do nas ravno za to živi. Zavest glede celibata pa je, ne le med nevernimi, pač pa celo med vernimi, na zelo nizki ravni. Razumem, da se za marsikaterim “šankom” (vsaj v primeru, da je tam po naključju kak laičen teolog), problematizira celibat. Manj razumljivo pa mi je, ko se to počne v sredi med vernimi ljudmi (kjerkoli smo že pač zbrani). To si lahko razlagam samo s tem, da je zavest o celibatu (kot tudi o duhovništvu) premalo razširjena. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Piše Matevž Vidmar / Posvečeni je posebno orodje v Božjih rokahPreberi tudi
