“Ljubezen je ...”
Vsako leto se sredi vročega avgusta na Sinjem vrhu nad Vipavsko dolino zberejo umetniki na likovni koloniji Umetniki za karitas, da bi v miru, zbranosti, a tudi lepem druženju naredili umetniška dela za dobrodelno organizacijo, ki vsako leto znova poskrbi, da gre zbran denar od prodanih umetniških del v roke najbolj potrebnim.
Tudi letos je bilo tako in tudi letos smo umetnike, družino Vidmar, ki gosti umetnike ter organizatorje, obiskali, saj v Novem glasu od samih začetkov spremljamo in sodelujemo z organizatorji, ki pripravijo razstavi tudi v Trstu in Gorici.
Umetnike smo v sredo, 16. avgusta, pred dnevom odprtih vrat, našli sredi dela; nismo jih motili, smo pa z njimi pokramljali ob uri kosila, ko je več časa za pogovor, za snidenje, predvsem pa za medsebojno spoznavanje. Veseli smo bili dejstva, da smo na Sinjem vrhu že takoj srečali Kristjana Vidmarja, hišnega gospodarja, ki se je z družino in vsemi nami, ki smo ga imeli srčno radi, lansko leto moral prezgodaj posloviti od očeta Hieronima. Kristjan je mlad, poln življenjskega elana in z družino je od lanskega leta posodobil penzion, predvsem pa pred Vidmarjevo domačijo postavil nov podest iz sibirskega macesna, ki kljubuje vetru, mrazu, vročini, dežju in snegu. Nove mize in stoli na tem podestu samo govorijo o tem, da gre življenje Vidmarjeve hiše naprej, kot gre naprej tudi gibanje Umetniki za karitas, saj gre za pravo gibanje vedno večje skupine ljudi, ki se zavedamo pomena lepote in dobrote.
Prav lepo in dobro veljata in se morata deliti in tega se zaveda duša kolonije Umetniki za karitas Jožica Ličen, ki skupaj z umetnostno kritičarko Anamarijo Stibilj Šajn iz leta v leto vztraja.
Geslo kolonije in razstav Umetniki za karitas 2017/2018 je “Ljubezen je … ” To je več kot očitna povezava z apostolsko spodbudo Radost ljubezni papeža Frančiška. “Ljubezen je potrpežljiva, ljubezen je dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne
napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine (1 Kor 13,4-8) ”. Sodelavci Karitas se pri svojem delu srečujejo s številnimi družinami in posamezniki, ki so izgubili vero v ljubezen. Med nami so razdrte družine, enostarševske družine in družine, ki sicer še vztrajajo skupaj in iščejo pot do ljubezni in spoštovanja.
Strokovni svet kolonije, ki ga sestavljajo likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ter likovni ustvarjalci Jože Bartolj, Lucijan Bratuš, Milena Gregorčič, Azad Karim, Silva Karim, Mira Ličen Krmpotić, Tone Seifert, Bogdan Soban in Janez Štros, v skladu s Pravilnikom, ki ga je
pripravila voditeljica projekta Jožica Ličen in potrdilo tajništvo Škofijske karitas Koper, je letos izbral udeležence: iz Slovenije so: Marko Andlovic, Andrejka Čufer, Leander Fužir, Branko Jazbar, Janez Ovsec, Jošt Snoj, Igor Zimic in Edo Zupan; iz Nizozemske sta prišla Marian Henriette Kromkamp in Ben Schildkam, iz Nemčije Anuschka Dupalo – Loss, iz Turčije pa Ahmet Özel. Prav turški slikar nam je na Sinjem vrhu povedal, da se je ponovno vrnil, ker se je hotel tako pokloniti spominu na pokojnega Hieronima.
Na Sinjem vrhu smo srečali tudi generalnega tajnika Slovenske karitas, ki je prišel na sestanek s tesnimi sodelavci; Imre Jerebic se je z Jožico Ličen pogovarjal, kako naprej, stiske revnih so v Sloveniji vse večje. Mimogrede sta nam oba povedala, da predvsem starejši, ostareli kmetje, ki so v revščini, prejemajo namreč sramotno nizke pokojnine, ki presežejo komaj sto evrov na mesec, nikdar ne pridejo iskat pomoči na karitas, preponosni so, da bi na starost priznali, da jih je slovenska družba zavrgla.
“Pa vendar moramo vztrajati”! sta bila soglasna Imre in Jožica, medtem ko je pravnica Slovenske karitas gospa Ivanka, odločna in prešerna gospa, samo dodala, da njo najbolj zabava, ker se z denarjem organizacije najbolj ukvarjajo tisti, ki nikdar nič ne dajo: “Te najbolj skrbi, kam gre denar, pa jim mirno povem, naj se ne ukvarjajo s tem; smo še vedno organizacija, ki zanemarljivo malo, od šest do osem odstotkov vsega proračuna, porabi za lastno režijo.
Umetnica Jasna Merku', lanskoletna udeleženka likovne kolonije, je prišla tudi letos na Sinji vrh, za dva dni, našli smo jo ob drvarnici, v kateri ima svoj atelje vsako leto Tone Seifert. Povedala nam je, da rada pride, ker je na Sinjem vrhu “preprosto lepo, kot je lepo druženje z umetniki”, tako lepo, kot je bila lepa njena slika v nastajanju; delala je na prostem.
Mira Ličen Krmpotič, umetnica, ki je velikokrat že krasila s svojim delom naslovnico Novega glasa, je med klepetom z likovnim umetnikom Lucijanom Bratušem preprosto povedala, da je prav, da se kolonija nadaljuje, ker “tako tudi umetniki lahko vsaj malo pomagamo”. Medtem ko je Brane Jazbar povedal, da skuša združiti svet Sinjega vrha s svetom iz Južne Amerike, kjer je pred leti slikal. Slikar Jošt Snoj nam je pokazal niz svojih magično upodobljenih cerkva, Leander Fužir je upodabljal svoje preproste ljudi. Vesel je bil, ko smo mu povedali, da je prav naša sodelavka lansko leto kupila njegove otroke s kruhom na razstavi v Trstu. Vsak umetnik je svet zase, pa vendar so vsi delovali na Sinjem vrhu kot eno. Igor Zimic iz Nove Gorice nam je skromno dodal, da upa, da bodo kaj njegovega organizatorji prodali, naslikal je tudi križ, simbol trpljenja in trpečih, katerim skuša likovna kolonija Umetniki za karitas pomagati.
Deset letošnjih udeležencev je ustvarilo 25 likovnih del, 75 ostalih darovalcev pa 93, lepa bera, ki bo zdaj romala v svet.
Ob sklepu kolonije je bila postavljena priložnostna razstava. Umetnike za karitas in avtorje sta na slovesnosti predstavili likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn in voditeljica projekta Jožica Ličen. V kulturnem programu so nastopili Mladi z Gore, Venček narodnih in nekaj drugih pesmi pa je zapel Mladinski pevski zbor s Cola pod vodstvom Melite Lemut Bajc. Prisotne je nagovoril ajdovski župan Tadej Beočanin, prisotna pa je bila tudi gospa Ljudmila Novak, ki tudi sicer že dolgo podpira dobrodelno pobudo. Navzoče je pozdravil tudi generalni vikar koprske škofije Slavko Rebec, ki se je umetnikom tudi pisno zahvalil.
Jurij Paljk
Preberi tudi
