“Pomembno je, da ne prenehamo sanjati!”
V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici je stranka Slovenska skupnost ob 40. obletnici delovanja na deželni ravni v petek, 13. novembra, pripravila slovesno akademijo, na kateri so podelili pisatelju Borisu Pahorju naziv častnega predsednika.
Predsednik stranke Slovenska skupnost, ki jo je na deželni ravni pred 40 leti v Devinu ustanovila skupina tridesetletnikov, Peter Močnik je slovesno akademijo odprl s pozdravom navzočih, prebral je čestitke italijanskega predsednika vlade Mattea Renzija, slovenskega ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazda Žmavca in drugih visokih predstavnikov slovenskega in italijanskega političnega življenja. Na slovesni akademiji je bilo veliko predstavnikov tako italijanskega kot slovenskega političnega sveta, županov z obmejnega področja na obeh straneh državne meje. Deželni tajnik stranke Slovenska skupnost Igor Gabrovec pa je imel osrednji govor.
Kulturni program slavnostne prireditve ob 40-letnici stranke Slovenska skupnost, na kateri so podelili tudi priznanja najbolj zaslužnim članom stranke, je pripravila režiserka Maja Lapornik z mladimi in pevko Andrejo Možina ter vokalnim dekliškim sestavom Bodeča Neža pod vodstvom dirigenta Mirka Ferlana.
Peter Močnik: Naj živi Slovenska skupnost!
Cenjeni gostje, dragi somišljeniki in prijatelji, dame in gospodje, v čast si štejem, da vas lahko kot predsednik stranke Slovenska skupnost najtopleje pozdravim in se vam zahvalim za Vašo prisotnost na tej 40. obletnici deželne zbirne stranke Slovencev v Italiji.
40 let je doba zrelosti, a tudi energije in izkušenj, sposobnosti prilagajanja novim izzivom in ohranjanja zdravih tradicij ter dobrih praks.
40 let je za politično stranko dolgo obdobje, še posebej, če je v tem burnem dogajanju znala in zmogla ohraniti ime, simbol, načela in značaj.
Na deželnem, a tudi na italijanskem prizorišču se lahko s tem ponaša le malokatera stranka.
Nekateri bodo rekli, da je to znak zastarelosti ali nesposobnosti reformiranja. A motijo se. Prav današnji čas nam kaže, kako so načela edine slovenske stranke v Italiji – demokracija, samostojno politično nastopanje, skrb za narod in za družbo – ostala živa in pomembna. Utapljanje v velikih silah večkrat pomeni tudi izgubo lastnih smernic, ki se morajo podrediti kompromisom. V tem smislu postajamo Slovenci le eden od problemov, nismo pa samostojni pri ocenjevanju posledic politike na našo družbo in pri izbirah javnega nastopanja.
Avtonomija naše narodne skupnosti, ki je v tem delu Italije avtohton del družbe, istočasno pa tudi del matičnega naroda, je naše največje bogastvo, saj pomeni svobodo odločanja o lastni usodi. Omejevati, zmanjšati ali uničiti to avtonomijo pomeni omejevati, zmanjšati ali uničiti pravice ljudi, ki sestavljajo našo narodno skupnost, in s tem del tukajšnje družbe. To pomeni zmanjšati ali uničiti del tukajšnjega bogastva – človeškega, kulturnega, materialnega.
Prav politične bitke, ki se v zadnjih časih bijejo na področju krajevnih uprav in njihove avtonomije, samostojnega kakovostnega šolstva ter avtonomije kulturnih izbir, dokazujejo, kako so imeli prav tisti možje in žene, ki so pred 40 leti zagrabili tradicijo, ki je že zrasla v Trstu in se utrjevala v Gorici, ter dali pobudo za neideološko, pluralistično, demokratično slovensko stranko, odprto vsakemu, ki dobro misli in dobro želi svoji skupnosti.
Izvoljeni predstavniki in voditelji, ki so se v teh 40 letih zvrstili na čelu in v službi slovenske stranke in naših ljudi, nesebično ter z veliko mero iznajdljivosti in prilagodljivosti, tako kot naši volivci, brez katerih danes ne bi bili tu, so bili, so in bodo velik zgled za naprej. Zgled za novo delo, ki naj bo pluralistično in zavezano svetli politični tradiciji našega naroda, torej od Edinosti pa vse do boja na strani svobode, da bi se še ohranili slovenska beseda in prisotnost na tem lepem koščku naše zemlje, ki se razlega in razvija od zasneženih alpskih dolin preko Rezije in Benečije do Brd, Gorice, Krasa in Trsta ob Jadranu.
Tu smo že 13 stoletij, v delu in miru, v iskanju in ponujanju prijateljstva ter sprave, ob zahtevi spoštovanja našega dostojanstva in pravic. Narod brez jezika, zgodovine, naselitvenega prostora in svobode pri odločanju je obsojen na smrt. Upam, da si tega nihče ne želi, saj bi moral v tem primeru biti naš odgovor trezen, a tudi odločen, ker gre za življenje neke človeške skupnosti.
A danes je praznik, zato se mu predajmo! Vsem voščim “en lep večer” in naj živi Slovenska skupnost!
Igor Gabrovec: Slovenska skupnost je prvi primer združevanja moči
Spoštovane dame in gospodje, cenjeni gostje, dragi prijatelji, najprej seveda dober večer vsem in hvala, da ste se tu zbrali, da skupaj počastimo prva štiri desetletja stranke Slovenska skupnost, samostojne stranke Slovencev v Italiji. Stranke, ki je tistega pozno majskega dne leta 1975 pridobila svojo naravno deželno razsežnost in s tem povezala v celoto številna politična gibanja iz Tržaške in Goriške ter jih idejno razširila še na Videmsko, kjer so naši ljudje prav tako od nekdaj, od Čedada do Sv. Višarij, od Benečije do Koroške. Stranka Slovenska skupnost ni nastala kar čez noč in o tem nam lahko marsikaj povejo številni tudi tu še vedno med nami, takratni tridesetletniki in še mlajši, ki so sredi sedemdesetih let v celoti in s polnimi pljuči dojeli pomen združevanja v enoten političen subjekt, ki naj kot tak dopušča in pravzaprav spodbuja največjo notranjo in zunanjo širino. Pojem zbirne stranke je bil v srcu takratnim protagonistom, kot je vsem nam, ki smo danes poklicani, da vodimo stranko v tako različnih, a vendar vedno razburkanih političnih vodah.
Slovenska skupnost je nastala kot prvi primer združevanja moči. Brez predsodkov, brez apriornega zapiranja komurkoli. “Skupaj zmoremo”! je bilo rečeno. Od tod ime, Slovenska skupnost, ki ne obsega ideoloških predznakov in v svoji sintezi, v samcatih dveh besedah poudari bistvo obstoja in političnega sporočila: da smo Slovenci, da smo skupnost. Da v slogi je moč in da skupaj zdržimo pred katerimkoli napadom, da skupaj zmoremo katerikoli podvig. In da skupaj znamo deliti tudi težje trenutke, tudi poraze, ker v skupnosti je tudi solidarnost.
Tukaj smo, pravijo, poldrugo tisočletje. Ali morda tudi več. Tu smo doma, med Alpami in Jadranom, in tu so naši predniki tudi v najtežjih časih ohranili in razvijali svoj jezik, svojo kulturo in identiteto. Razvijali in predajali vsakemu novemu rodu, nato legli v zemljo, ki je zato za vse nas sveta – ker naši dedje počivajo v njej, je zapisal nabrežinski pesnik Igo Gruden in nas v istem zamahu vabil, da se zanjo, za našo zemljo in za naš prostor, borimo naprej.
Tu smo skupaj z drugimi: Italijani, Furlani, Nemci in številnimi drugimi narodi in kulturami, ki prav tako od davnine časov z nami delijo ta prostor. Ni bilo vedno lahko in ni bilo vedno mirno. Kot Slovenci vemo, da nismo nikdar napadli, nismo tujega osvajali, nismo podjarmili. Morda le zato, ker smo majhen narod. Sam pa rad verjamem, da je tako, ker smo miroljubni. Primorci še posebej, saj nam je dano, da lahko z naših domov gledamo zasnežene vrhove in istočasno na sonce, ki se ob zatonu spušča v sinjino morja. Na tisto odprto morje, ki ponazarja svet, ki buta v pristanišča, skozi katera prihajajo in odhajajo ljudje, prihaja in odhaja blago, prihajajo in odhajajo različni jeziki, kulture, vere. In se tu srečujejo in vzajemno oplajajo. Od nekdaj. Za vedno. Zato smo srečni, da tu živimo.
Slovenska skupnost je stranka srečnih ljudi. Tudi ko stvari ne gredo najbolje. Danes smo se tu zbrali, da skupaj praznujemo prehojeno pot, ki ni bila lahko in ni bila samoumevna. A ste jo, smo jo zmogli, ker ste in smo verjeli, da hodimo v pravo smer. Smer nam kažejo vrednote, ki so bile skupne ustanoviteljem: ohranjanje in razvoj slovenske pripadnosti, demokracija in socialna pravičnost, solidarnost, politična samostojnost. Prav zaradi trdnih temeljev in globoko vraščenih korenin je Slovenska skupnost od vseh strank edina, ki je z istim simbolom in imenom kandidirala na prvih deželnih volitvah leta 1964 in je s prav takim simbolom in imenom prisotna v deželnem svetu še danes, pol stoletja kasneje. V tem obdobju je stranka kljubovala tudi izredno zahtevni preizkušnji, nekakšni hoji v puščavi, ko je bila zaradi krivičnega volilnega zakona kar dva mandata – deset let izrinjena iz deželnega parlamenta.
Niso bili le deželni svetniki, seveda, temveč predvsem nepregledna skupina rajonskih, občinskih in pokrajinskih svetnikov in svetnic, županj in županov in odbornikov-odbornic v raznih krajevnih upravah in preko njih je stranka prispevala svoje najboljše moči k rasti in razvoju celotnega območja in širše skupnosti. Vedno smo se preštevali in neštetokrat smo bili uspešni. Poosebljali smo načelo demokratičnih volitev med Slovenci, še preden bi se drugi o tem pogovarjali. Še vedno smo za to in stranka Slovenska skupnost je lahko naravni dom temu načrtu. Ali si predstavljamo, kakšna bi bila še danes slovenska pogajalska teža, ko bi se predstavljali s skupnim političnim nastopom vseh Slovencev v Italiji in se kot taki povezovali z ostalimi? Južni Tirolci nas nekaj učijo!
Na tem mestu naj se zahvalim tudi vsem našim ljudem, blizu tisoč jih je, ki so v desetletjih kandidirali in torej izpostavili svoj obraz, ime in priimek, svoj ugled in svojo zgodovino na kandidatnih listah Slovenske skupnosti. In zahvala gre ne nazadnje vsem aktivistkam in aktivistom, ki so pomagali za kulisami, nikoli anonimno, ker vsaka vas ve zanje in mi smo na vse ponosni, da so bili in so z nami.
Kaj pa danes? Spomini so dragoceni in pomembni. Vendar tu smo, da ponosni na preteklost, obogateni z njenimi izkušnjami, gledamo naprej. Gledamo v sedanjost, ki je polna izzivov, in v prihodnost, ki je polna upov in tudi neznank. Zgodovina nas uči in pravzaprav poziva, da ne moremo in tudi nočemo biti sami. Kot politična stranka delamo v političnem okolju, ki je hvala Bogu pluralno in še vedno kar se da demokratično. Naše delo in možnost doseganja volilnih in upravnih rezultatov sta večkrat zelo odvisna od političnih navez. Na deželni ravni smo leta 2013 že drugič potrdili politični in volilni dogovor z Demokratsko stranko, ki danes – tudi v luči bližnjih upravnih volitev – zahteva globok razmislek in razjasnitev zlasti, kar zadeva nekatere pomembne strateške izbire na področju volilne zakonodaje in reforme krajevnih uprav. Mislim, da je vsem jasno, tudi našim zaveznikom in prijateljem v sami Demokratski stranki, da še zdaleč ni zadoščeno potrebi po zaščiti slovenske manjšine in njene vloge pri soupravljanju naselitvenega prostora. Kot stranka območja smo pozorni na ohranjanje in pravzaprav na potrebo po utrditvi deželne avtonomije, ki je vse prej kot na varnem. Prepričani smo, da moramo zato utrditi zavezništvo še najprej na nivoju treh avtonomnih Dežel alpskega loka, ki z nami delijo iste posebnosti. V tem smislu nam je tudi danes dragoceno zavezništvo s strankami narodno-jezikovnih manjšin in avtonomističnih gibanj od Aoste preko Trenta in Bocna vse do Trsta. Širše gledano, je strateškega pomena naše članstvo v Evropski svobodni zvezi političnih gibanj, ki so izraz manjšinskih in avtonomističnih strank. Na naraščajočo in večkrat objektivno upravičeno nezaupljivost ljudi do politike, ki dosega že petdesetodstotno volilno abstinenco (v 70. letih je volilo tudi preko 90-odstotkov upravičencev …), odgovarjajmo z drznostjo tistega, ki pogumno raziskuje tudi nepoznane poti. Z zanimanjem zato gledamo na oblikovanje novih političnih subjektov, ki črpajo smisel in vsebine v plemeniti tradiciji vrednotenja krajevnih značilnosti in avtonomizma. V stiku s slovensko politično sceno razvijamo prav tako širok odnos in pripravljeni smo na stalno dogovarjanje in oblikovanje skupnih čezmejnih strategij z vsemi strankami, ki hočejo z nami deliti slične cilje. Sočustvujemo z institucijami in ljudmi naše matične domovine v času težke preizkušnje begunske krize, ki sicer zadeva tudi vse nas. Ne moremo mimo tega, da obsojamo počasnost ali že skoraj negibnost Bruslja, ki mejne države dejansko pušča na cedilu. Zagovarjamo krščansko načelo bratskega sprejemanja ljudi v potrebi, ki pa samo po sebi ne more nadomeščati resnega in predvsem usklajenega načrta za kljubovanje predvidoma zelo dolgega obdobja migrantske emergence. Posvečajmo se z umom, srcem in gmotnimi sredstvi slovenski šoli v Italiji, saj si na tem področju zaigramo jutrišnjo podobo naše skupnosti.
Leto 1975 je bilo za katoliško Cerkev sveto leto. Tudi mimo tega je bilo tisto leto še kar pestro. V zakotnem Osimu sta Jugoslavija in Italija podpisali sporazum, ki je dokončno zapečatil vprašanje meje in vse, kar je temu sledilo. V Londonu je Margaret Thatcher prevzemala vodenje konservativne stranke, v Madridu je umiral diktator Francisco Franco in v Ostii je bil umorjen družbeno aktiven furlanski pisatelj Pier Paolo Pasolini. Manj mladi se bodo najbrž spominjali, da so Pink Floydi istega leta objavili uspešnico Wish you were here. In šele dvajsetleten Bill Gates je z nekaj zanesenjaki ustanavljal Microsoft Corporation. Vsi ti dogodki so tako ali drugače vplivali na zgodovino našega prostora, Evrope in sveta. Tako je tudi prvi kongres Slovenske skupnosti 24. maja v Devinu prispeval svoje, da smo to, kar smo. Takratna mladina je opravila velik korak in verjamem, da so današnji dvajset-trideset pa tudi štirideset-petdesetletniki lahko kos vsem današnjim izzivom v času, ki je tako različen in različno zapleten. Pomembno je, da ne prenehamo sanjati, da ne opustimo idealizma, da se ne ustrašimo novosti, da smo pripravljeni na tveganja, da ohranimo živ plamen občutka ponosne pripadnosti neki skupnosti, ki je vredna vsega tega.
Naj živi Slovenska skupnost!
Veliko pričakovanje je vladalo za govor pisatelja Borisa Pahorja, ki je dejal, da se ima sam “od nekdaj za levičarja in bi zato sodil kam drugam, ne pa na slovesnost stranke Slovenska skupnost”, a je dejal, da sam nikdar ni našel posluha za svoje ideje o narodni samobitnosti v levičarskih strankah, zato je on vedno volil in bil tudi na volilnih listah stranke Slovenska skupnost. Opozoril je na nevarnost globalizma in globalizacije, ki podobno kot nekoč komunistični internacionalizem, ki je zametaval narodno identiteto, uničuje posebnosti, ki so značilne za samobitnost, zato je predvsem mlade pozval, naj se ne zadovoljijo samo z znanjem slovenskega jezika, ampak naj iščejo tudi slovensko narodno zavest, kateri je on ostal zvest ves povojni čas in tudi danes: “Sam sem od nekdaj levičar, sem socialni demokrat, a ne morem preko svoje identitete in je ne morem zavreči in sestavni del te identitete sta narodnost in slovenski jezik. Tudi Kosovel je bil levičar, a tudi on ni maral nobene diktature, kot je nisem jaz. Kot pošten levičar sem prepričan, da mora naša zavest ostati tudi v prihodnje, biti moramo zavedni, saj je slovenski narod vedno živel vitalno avtonomijo sredi drugih, večjih narodov, in to tako, da smo se vedno bojevali za svoje pravice, za svojo samobitnost, jezik, kulturo. Že od Trubarja naprej smo globalni, saj je vendarle on prav tu v Gorici že govoril v treh jezikih, a pisal je slovensko! Sam mladim in stranki Slovenska skupnost želim, da bi vztrajala v zavezi tem vrednotam in bi uspešno kljubovala uničujočemu globalizmu”!
Prejemniki priznanj: na priznanjih piše: “Slovenska skupnost izreka priznanje in zahvalo za nesebično in požrtvovalno štiridesetletno delo v korist narodnostnim pravicam Slovencev v Italiji”.
Za Goriško so prejemniki priznanj:
Marko Brajnik
Mario Brescia
Karlo Bresciani
Hadrijan Corsi
Benjamin Černic
Branko Černic
Ivan Černic
Remo Devetak
Dominik Humar
Simon Komjanc
Carlo Mucci
Damjan Paulin
Izidor Prinčič
Bernard Špacapan
Božidar Tabaj
Marjan Terpin
Za Tržaško pokrajino pa so priznanja prejeli:
Alojz Debelis
Rafko Dolhar
Aleksander Furlan
Edvard Krapež
Joško Gruden
Ivo Jevnikar
Sergij Mahnič
Marij Maver
Sergij Pahor
Robert Petaros
Sergij Petaros
Boris Slama
Aldo Štefančič
Danilo Šavron
Drago Štoka
Antek Terčon
Alojz Tul
