Matična domovina se je začela prebujati v Zalivu …
“Revija Zaliv je bila glasilo, ki je v matični domovini prebujalo narodno zavest; neprecenljivo zaslužno vlogo nosita pri tem zamejstvo in predvsem Boris Pahor. Živost zamejstva je bilo gibalo, ki je prebujalo slovensko zaspanost v matični domovini”.
S temi besedami je slovenski esejist in urednik založbe Društvo 2000 Peter Kovačič Peršin začel srečanje, ki je bilo v torek, 13. oktobra 2015, v prostorih Tržaškega knjižnega središča in na katerem je predstavil ‘svoj’ pogovor z Borisom Pahorjem: ta je knjižno obliko našel v drobni, a dragoceni publikaciji z naslovom Glas iz Zaliva.
Ob Peršinu je stal tržaški pisatelj, čigar beseda je kleno ponavljala in hkrati obnavljala iztočnice njegovega osebnega etosa, ki temelji na svobodi, narodnosti in privrženosti človeku v njegovi najgloblji duhovni in telesno imanentni podobi. Gotovo pa je nezamenljiv del Pahorjevega prepričanja tudi Resnica, ki je ne gre nikdar zatajiti. In geneza Peršinove knjige temelji na tem ‘klicu’. Sam avtor je tako obrazložil, zakaj.
Ivo Svetina je namreč pred petimi leti v javnem pismu, objavljenem v dnevniku Delo, ostro in provokativno nastopil proti tržaškemu pisatelju glede njegove slovite publikacije z naslovom Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, v katerem pesnik govori o povojnih pobojih: po mnenju Svetine je Pahor s tedanjo potezo izkoristil Kocbeka, da bi promoviral samega sebe. Pahor je zato takoj navezal stik s Peršinom in ga prosil za intervju, v katerem je pojasnil svoja stališča, in pogovor je dnevik Delo “korektno” objavil. Takrat pa se je porodila želja, da bi iz tega časnikarskega dejanja razvil neki globlji dialog glede nekaterih ključnih tematik, ki so Pahorju pri srcu. Predvsem je želel spregovoriti o svojem svetovnem nazoru, ki je usmerjal njegovo osebno družbeno zavzemanje za etično prebujo človeka in za prebujo slovenske narodne samozavesti in samoodgovornosti, ki sta pogoj za našo uspešnejšo prihodnost. Med pogovori je postalo jasno, da želi svoja spoznanja o slovenstvu strniti v duhovno oporoko nam, ki živimo proces globalizacije. Cilj globalizma je, da spodkoplje temelje, ki omogočajo obstoj naroda, opozarja Pahor in poziva k dejavnemu uporu – piše Peršin na začetu razdelka, ki nosi naslov Pogovori na Proseku: intervju je namreč nastajal skozi daljše obdobje med srečanji, ki sta jih sogovornika imela v baru kraške vasi nad Pahorjevim domom. Ko je pisatelj ‘prestal’ vrsto praznovanj ob svojem 100. jubileju, se je Peršin lotil založniškega načrta.
Naslov knjige priča o velikem doprinosu, ki ga je Pahorjeva revija imela od samega začetka na avtorja: “Ta je oblikovala tudi moje zavedanje slovenstva”, je dejal. Avtor je poskušal pogovor s Pahorjem v Tržaškem knjižnem središču usmeriti na sledi dialoga, ki sestavlja vsebino knjige. Vsaka iztočnica pa, ki jo je Peršin postavljal, je Pahorja spodbudila k prostemu in svobodnemu izpovedovanju.
Ko je Peršin na podlagi knjige navedel Pahorjevo prepričanje, da bi morali vsi več žrtvovati za obstoj in razvoj slovenstva, je pisatelj brez dlak na jeziku poudaril, da je že leta 1966 izjavljal, da jezik sam ne bo rešil narodne zavesti, pač pa obratno: po njegovem mnenju nekateri kadri naše manjšine tega ne sprejemajo: “Če se borimo zgolj za jezik brez narodnostnega predznaka, se borimo zaman”!
“Po vašem mnenju je nacionalno vprašanje aktualno danes, kot je bilo v času Avstro-Ogrske, in verjamete, da nobena ideologija ne more rešiti nacionalne tematike”, je Pahorju dejal Peršin. V odgovoru je pisatelj jasno povedal, da je ideologija od l. 1945 dalje prevladovala in pogojevala narodno zavest: “Še danes nekatere moti pridevnik ‘slovenski’: zakaj Knjižno središče, v katerem se nahajamo, nima v nazivu še tega pridevnika? ” se je vprašal in se nato kritično lotil tudi sedanjega globalizacijskega ‘nagona’, ki pav tako načrtno ruši narodno pripadnost in sam duhovni svet človeka: tako okolje nas obuboža in nam izkrivlja našo podobo, našo bit. Nedvomno sloni ta človeška razsežnost na spominu, prav tako sloni na njem pojem sobivanja. Spomin moramo hraniti na dobre in slabe strani naše preteklosti – je dejal Peršin in navedel Pahorjevo trpko ugotovitev, da današnja Evropa ohlapno obravnava temno plat svoje preteklosti, od nacifašizma do stalinizma. “Te zaslepljenosti se še nismo otresli, niti v Sloveniji ne, kjer smo v glavah ohranili nekdanje idelološke vzorce, čeprav formalno živimo v demokratični ureditvi”, je dejal avtor knjige. Tudi to je razlog, da je Pahor napisal pričevanjsko knjigo Rdeči trikotniki, ki je najprej izšla v italijanščini in nato v slovenščini: “Z njo sem hotel opisati to, kaj vsega smo morali politični jetniki pretrpeti, da smo lahko dočakali svobodo”, je dejal Pahor, ki je svoj pogled uprl v sedanjost. Kritične dinamike priseljeniških tokov na primer vodijo v novodobni fašizem, pri čemer nam negativen zgled daje Madžarska. “Ljudje bi morali biti proti takemu nasilju, zlasti pa proti vsakršni diktaturi, cepljeni ob rojstvu”, je pripomnil. Nikakor ne gre vzporejati tega položaja s sijajno mislijo Levi-Straussa, po katerem mora narod, ki se želi ohraniti in razvijati v prihodnje, postaviti mejo med sabo in ostalim: “Gre za duhovno mejo, kjer ločnica rabi le za to, da sebe preko drugačnega bolje razumemo”, je obrazložil Peršin. Meja pomeni torej v tem primeru zvestobo svoji preteklosti, da razvijemo svojo prihodnost.
Razgovor med Peršinom in Pahorjem se je zaustavil tudi ob Kocbeku in njegovi krščanskosocialni miselnosti. Pahor je izpostavil nekatere ključne temelje, ki izhajajo iz tovrstnega politično-ideološkega nazora in se nato vzporejajo z vsesplošnim spoštovanjem človekove biti: to spoštovanje do človekovega telesa (kot je na primer na podlagi evangeljskih besed trdil tudi pok. kard. Martini), osebe in naroda ter predvsem prepričanje, da brez socialnega osvobajanja tudi nacionalne svobode ni. S tem je povezano tudi Pahorjevo panteistično eshatološko prepričanje, predvsem pa od tod izhaja trezno soočanje s sodobnostjo, ki nagovarja družbo, zlasti mlajše generacije, s tematikami votlega tehnološkega presežka. “Ne vemo, kakšen bo naš jutrišnji dan, ker nam ne dajo videti, proti komu naj se danes borimo”, je dejal. Najbolje je Pahor to svojo zadnjo misel osnoval na izkušnji, ki jo je nekoč doživel v neki slovenski šoli. “Povabili so me, naj spregovorim mladim. Ko sem svoj poseg končal, so mi očitali, da govorim le o preteklosti. Pa dajte vi mladi govoriti o prihodnosti – sem jim odvrnil. Pa so molčali”!
IG
