Mogočni orel pripoveduje

Prof. Martin Kranner je v svojem večdesetletnem in vsestranskem delovanju na Goriškem posegel tudi v svet skavtizma. Pravzaprav je bil prvi starešina goriških skavtov, ki so nastali leta 1964. O tem poglavju mi je spregovoril na svojem domu v Pevmi 20. aprila 2015.

Prof. Kranner, kako se je začela vaša skavtska zgodba?
S skavti sem se prvič seznanil leta 1929, ko sem začel obiskovati prvi razred gimnazije v Ljubljani. Takrat sem začel hoditi na sestanke, ki smo jih imeli pri lazaristih za cerkvijo Srca Jezusovega na Taboru. Moja prva “skavtska doba” je trajala le nekaj mesecev, saj je jugoslovanski kralj Aleksander januarja leta 1929 uvedel diktaturo in decembra istega leta razpustil vse katoliške organizacije v Sloveniji, od prosvetnih do telesnovzgojnih. Smele so ostati le fantovske Marijine kongregacije in ženske Marijine družbe ter na vsedržavni ravni vzgojno-telovadna ideološko svobodomiselna organizacija Sokol.
Kako pa ste se približali skavtizmu, ko ste prišli na naš konec?
Pobliže sem spremljal ustanovitev in delovanje skavtov na Tržaškem tudi zato, ker sem poznal njegove protagoniste že iz Ljubljane. Profesorja Ivana Theuerschuha sem spoznal že pred vojno, s profesorjem Otonom Bercetom sem bil skupaj kot lahkoatlet pri društvu Planina v Ljubljani, z dr. Jožetom Prešernom pa sem se seznanil, ker je bil tajnik ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana in duhovni asistent Dijaške katoliške akcije – mladcev.
Že v prvem povojnem obdobju sem večkrat priskočil na pomoč dr. Prešernu pri organizacij kolonij za učence in dijake slovenskih šol na Tržaškem in Goriškem, leta 1947 sem uredil, da je kolonija našla prostor v Žabnicah. Pri tem delovanju sem pozneje spoznal še duhovnika Lojzeta Zupančiča. Dr. Prešeren me je tudi prosil, da bi za Skavtski priročnik, ki ga je izdal leta 1963, pripravil poglavje Zdravje. In prav to delo me je vzpodbudilo, da sem začel misliti na ustanovitev skavtov na Goriškem, pa tudi sam dr. Prešeren me je v tem smislu nagovarjal, ker je vedel, da se zanimam za mladino na Goriškem, saj smo marca leta 1961 v Gorici ustanovili športno združenje Olympia.
Zakaj omenjate le fante?
Skavtizem na Goriškem se je začel že leta 1963 s skupino deklet, ki so se zbirale na Placuti, kjer je bil v zgodovinski stavbi katoliških Slovencev popoldanski pouk za učenke naših šol. Med njimi je bila tudi moja hčerka Marjeta. Skupina goriških skavtinj je delovala le nekaj mesecev, a je prišlo tudi do obljub, in sicer na Tržaškem, v Šempolaju, kjer so goriške skavtinje napravile obljubo skupaj s skavtinjami iz Trsta. Skupina je nato v Gorici zamrla, kasneje se je ponovno razvila v Števerjanu, vodila jo je Alenka Terčič, ki je bila skupaj z nekaterimi števerjanskimi dekleti že v goriški skupini. O samem nastanku goriških skavtinj bi vedel povedati, da so bile povezane s Trstom, tudi taborile so leta 1964 s tržaškimi skavtinjami pri Belopeških jezerih. Bile so kar lepa skupina.
Sicer pa hranim zapiske z datumom 26. maja 1963, ko sem zabeležil, kako taborniki v Dijaškem domu v Gorici vključujejo otroke iz ljudske šole v svoje vrste. Hčerka Marjeta pa tudi sinova Marko in Marjan so prihajali domov polni navdušenja za tabornike, češ da jih vabijo in jim pripovedujejo, kako je lepo: hodijo na sprehode in pohode, tudi zvečer so zunaj, prenočujejo, nosijo uniformo, taborijo, pravijo, da duhovnika zraven ni treba.
Kako pa se je začela zgodba skavtizma, ki ste jo pobliže spremljali?
Na seji Koordinacijskega delovnega odbora (KDO), ki je bil ustanovljen, da koordinira delo goriških katoličanov na prosvetnem in vzgojnem področju in so ga sestavljali laiki in duhovniki, takrat sem bil zapisnikar, smo že jeseni leta 1963 obravnavali točko dnevnega reda, povezano z delom za mladino, ki naj bi bilo uresničeno z ustanovitvijo oratorija, v športu z društvom Olympia in z ustanovitvijo skavtov, saj smo čutili propagando za vstop k tabornikom.
Naj omenim, da mi je dr. Prešeren že v začetku leta 1963 svetoval, naj ustanovimo skavte tudi na Goriškem in naj v tem smislu stopim v stik z dr. Kazimirjem Humarjem. Iz svojih beležk, ki jih hranim še od leta 1946, in iz zapisnikov sej Prosvetnega društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1953, in Koordinacijskega delovnega odbora sem izbrskal nekaj datumov, ki osvetlijo ustanovitev.
Poglejmo jih torej podrobneje!
Dne 3. oktobra 1963 sem zabeležil, da sem za sejo vrhovnega sveta, ki je bil ožji delovni odbor KDO, pri točki 5 predlagal za delo med mladimi tudi ustanovitev fantovske skupine skavtov. Predlog je bil odobren na seji 10. oktobra 1963. Vendar pa ni bilo še sklenjeno nič konkretnejšega.
Naslednjo beležko imam komaj 17. maja 1964, saj podrobno o zadevi prej nismo razpravljali. Na tej seji KDO je bil konkretno govor o ustanovitvi skavtov, sklenjeno je bilo, da se junija začnejo sestanki, pa tudi, da bi goriški skavti šli taborit v Zajzero pri Ovčji vasi v Kanalski dolini kot gostje skupaj s Tržačani. Skratka, da bi prišlo do podobne oblike začetka delovanja, kot se je zgodilo leto prej z dekleti. Sklenjeno je bilo, da se bo dr. Anton Kacin, ki je poučeval v Trstu, pogovoril s profesorjem Theuerschuhom tudi zato, da bi nam prišel predavat v Gorico.
Dne 7. junija 1964 je bil prvi sestanek v Katoliškem domu, katerega pa se zaradi drugih obveznosti nisem udeležil. Že prej, in sicer 18. maja, pa sem pisal dr. Prešernu in ga informiral, da bomo tudi v Gorici vendarle začeli delo za skavte. Odgovoril mi je 8. junija in mi predlagal, da bi prevzel mesto starešine. Zato sem se udeležil drugega sestanka, ki je bil 14. junija 1964, in prevzel nalogo starešine. Postal sem prvi starešina goriških skavtov – fantov. Funkcijo sem obdržal le nekaj let. Prve obljube goriških skavtov so bile na Tržaškem 25. aprila 1965 skupaj s tržaškimi. Ker sem bil junija 1965 izvoljen v goriški pokrajinski svet, sem moral opustiti vodstvo goriških skavtov zaradi številnih zadolžitev, ki sem jih imel kot pokrajinski svetovalec Slovenske demokratske zveze in kot športni vodja Olympie.
Kdo so bili še drugi protagonisti začetkov skavtizma na Goriškem?
Moram priznati, da je bilo še nekaj oseb, ki so poznale skavtizem in bi rade videle, da bi se uveljavil tudi na Goriškem. Glede podpore skavtizmu sem izrabil še neko priložnost. Aprila 1964 sva bila z dr. Kacinom v avdienci pri goriškem nadškofu Pangraziu in sva mu, poleg drugih zadev, poročala tudi o delu za mladino ter mu omenila, da na Goriškem nameravamo ustanoviti skavte. Ob nekem poznejšem srečanju, ki ga je goriški nadškof imel s katoliškimi učitelji in profesorji, sem govoril s prof. Šturmovo, ki je poučevala na Tržaškem in je vedela za tržaške skavte in mi je omenila potrebo po ustanovitvi skavtov na Goriškem. Za ustanovitev skavtov na Goriškem se je ogreval tudi duhovnik Marjan Komjanc, ki je bil navzoč pri prvi obljubi goriških skavtov na Tržaškem. Prvi duhovni asistent goriških skavtov pa je bil dr. Kazimir Humar, ki je bil tudi z mano izpraševalec pri izpitih goriških skavtov leta 1965 in nato ključna osebnost za razvoj skavtizma na Goriškem.
Kaj pa prvi tabor?

… (več v tiskani izdaji NG)

Erika Jazbar