Javna sredstva bi zdaj radi vsi
Pa smo tam. Društva Naš Prapor, Olympia, Soča in Val, ki sodelujejo pri skupnem projektu o slovenski moški odbojki na Goriškem, so izvršni odbor Združenja slovenskih športnih društev v Italiji in širšo javnost opozorila, da bi bila tudi njihova zgodba z imenom Olympia – glede na rezultate, ki jih skupaj dosegajo, in poslanstvo, ki ga opravljajo – kandidat za koriščenje javnih sredstev.
Reakcija je bila po svoje pričakovana. S prispevkom v višini 50 tisoč evrov, ki ga iz državnega sklada dodeljuje dežela Furlanija Julijska krajina, je namreč letos odbornik Gianni Torrenti, pristojen za kulturo in šport, pomagal košarkarskemu projektu Jadran. Priznani filter za sklepe o tem, kako deliti sredstva v športni srenji, je kajpak ZSŠDI, ki sploh upravlja tudi s svojim javnim denarjem in ga že leta deli svojim članicam po določenem ključu (trenerski dnevniki, projekti, pobude, uspešnost). Toda ta utečena delitev sredstev, na katero so društva in naša javnost vajeni, v bistvu ni sporna, saj gre za pravilnik, jasna merila in navsezadnje majhne zneske, ki pa so le določena pomoč za dejavnost klubov. In so za vse, ob tem, da za nekatere pomenijo izjemno pomemben vir.
Drugače je seveda, ko pridejo v naše športno gibanje druga, izredna proračunska sredstva. In hočeš nočeš en projekt, en klub ali ena ekipa naenkrat pridobijo status manjšinskega vprašanja.
Seveda bi bilo lepo, ko bi bilo tudi iz javnih skladov veliko denarja in bi lahko sistematično nagrajevali uspešnost vseh naših večjih projektov (Jadran, Polet, ŠK Kras, NK Kras, Vesna, Sloga Tabor, Olympia, Zalet, da omenimo samo klube, ki imajo članske ekipe na najvišji ravni). Toda pogača je v resnici zelo tanka, in čim kdo nekaj prejme, se ostali sprašujejo, “zakaj pa ne bi dobili tudi mi”? Godlja, iz katere se ne izvijemo več, tudi ker je izbire zelo težko motivirati. Povrhu vsega so v obdobju Grilla, zaščite potrošnika in procesov o nesmotrni uporabi javnega denarja (pravilno) vsi zelo občutljivi na vse, kar se počenja s sredstvi iz javnih proračunov (država, dežela, ostale krajevne uprave), ki originalno in po statutu nimajo vloge sponzorjev športnih društev.
Zato je spoštljiv in argumentiran dopis predsednikov štirih goriških odbojkarskih društev povsem razumljiv. Še več, za prispevke v tej obliki bo v prihodnje najbrž “kandidiral” še marsikdo.
Dve sklepni ugotovitvi.
Vodstvo manjšine in športne krovne organizacije čaka v tej zadevi nelahko delo.
Naš šport bi potreboval več družin Kocman (NK Kras), ki vlaga svoj zasebni denar, s katerim lahko torej počenja, kar hoče, in ni kot privatni pokrovitelj za nikogar sporna.
HC
