Dragocenemu učitelju ob jubileju!
Povabilo urednika, prijatelja Jurija Paljka, naj obeležim za Novi glas jubilej dragega profesorja Alojza Rebule, me je zelo počastilo, saj bi verjetno veliko nadarjenih slovenistk in slovenistov znalo in zmoglo veliko in drugače napisati. V tem jubilejnem času, ko prihaja pri Cankarjevi založbi do ponatisa velike umetnine – romana V Sibilinem vetru, ko prihaja do ponatisa krajšega romana Devinski sholar, se ponovno poglabljanje v čudežni svet Alojza Rebule pravzaprav odpira pred mano kot dar. Pisatelj je namreč zaznamoval vse, ki smo ga spoznali ali ki smo bili njegovi dijaki, s svojim smislom za umetnost kot višjo kategorijo duha. Ki ni samo naš, primorski, slovenski, ampak, če povemo s Kosovelom, sodobni, evropski in večen. Vodi nas v razmišljanje o smislu, tudi ker beseda in umetnost tesno zaznamujeta našo zemeljsko bit: družba ali narod, ki pozabljata na to izhodišče, to sta družba ali narod mrtvih, torej. Ni naključje, da je Srečko Kosovel, po Prešernu največji slovenski duhovni genij, kakor ga imenuje Rebula, začrtal svoj miselni program v besedah: “Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno” in s tem kvalificiral slovensko ustvarjanje, ki zaradi svoje izvirnosti, duhovne širine in revolucionarnosti pripada vrhu evropske misli, ker potrjuje, da se človekova zavest lahko zasnuje in določa preko umetnosti – v Rebulovem primeru preko besede, ki ostaja za Slovence eno bistvenih področij ali bistveni prostor reprezentacije in avtorefleksije. Zgodovinski dogodki, človeške izkušnje in raznoliki miselni tokovi so ostajali odprti svetovnemu dogajanju, epohalnim spremembam, duhovni revoluciji znotraj in izven sebe, saj je bilo dvajseto tudi za nas stoletje velikih preobratov, kjer so ideologije in revolucije spreminjale ravnovesja, znotraj katerih so osebna, individualna svoboda in posredno seveda tudi svoboda ekspliciranja lastnega prepričanja vse bolj izgubljali svoje mesto in svojo pomenskost. Žrtve vseh teh nasilnih prevratov in preobratov so bili predvsem nedolžni, tisti, ki so verjeli v idejo, ki so verjeli, da niso krivi samo zaradi tega, ker so na napačni strani ali pripadniki napačne narodne skupnosti.
V svetu, ki se izpostavlja vedno večji (hedonistični) antropocentričnosti, postaja vprašanje smisla človekovega bivanja skoraj zasenčeno. Tudi če odmislimo vprašanje o obstoju Boga, se s smislom Božjega dejansko soočamo vsevprek, ko se ozaveščamo o sebi-subjektu, ki se znajde, hic et nunc, v imanentnem, ki mu je dano, stremi pa – to vsak izmed nas z vsakim svojim še tako banalnim dejanjem, ki sproži nova dejanja in nove stvarnosti – po večnosti. Tako Dušan Pirjevec:
“Človek, ki je postavljen le še sam nase in je sam svoj edini temelj, išče nekaj, kar bi bilo več od njega, išče transcendenco, vendar pa je že vnaprej jasno, da jo lahko najde le v samem sebi, saj je načeloma in v celoti odvisen le od svojih lastnih sredstev in le od samega sebe, ker je pač edino središče vseh razmerij in vsega znanja”.
Človeku je ob rojstvu dana neka narodnost, ki jo lahko vsakdo s svojim racionalnim pristopom slednjič še potrdi, ko zavestno potrdi svojo pripadnost, v kateri se prepoznava. Predznak te izbire ni sam po sebi negativen ali pozitiven. Pač je. In kot tak lahko predstavlja moralno ali etično zavezo, za pisatelja pa tudi absolutno izbiro, ker predpostavlja življenjsko in umetnostno zavezanost jeziku, v katerem ali preko katerega bo stremel po večnosti: to je velika predpostavka celotnega znamenitega opusa Alojza Rebule.
Edvard Kocbek ugotavlja, kako je “beseda za človeka začetek bivanja, utemeljevanje njegovega jaza v družbenem (…) redu. Vsak jezik je skupno predelovanje spominov in skupno razumevanje skrivnosti, skupno doživljanje narave in zgodovine, medsebojno posredovanje izkustva, skupen boj zoper nevarnosti”. In Alojz Rebula zapiše v Senčnem plesu leta 1960: “Jezik je življenje samo”. Jezik je seveda najbolj evidentna odlika Rebulovega opusa. Če ta citat izvzamemo iz konteksta, izzveni kot programski manifest. Delno bi pisatelj tovrstni manifest lahko utemeljil na osebni izkušnji človeka, ki je rojen v Šempolaju pri Trstu letu 1924, torej v kraju in trenutku, ko se je italijanski fašistični režim še bolj zaostril po umoru socialističnega poslanca Matteottija, ki je uvidel (primorski Slovenci to že veliko pred njim, seveda), da je Italija prestopila meje pravne države in postala diktatorska. Na Primorskem se je začenjal najhujši genocidski trenutek. In beseda je bila zares začetek bivanja: pripadnost in glas, ki je bil – za otroka – domač in prepovedan obenem. Tako zapiše Rebula:
“A biti Slovenec ni nekaj kozmološkega. Je nekaj izključno zgodovinskega, čeprav ta zgodovinskost lahko zraste tudi v kozmično intenzivnost. Zgodovina – to pa je čas in prostor, to je minevanje geoloških dob in srčnih utripov, to je dialektika prahu, ki se vrača v prah. Občutek narodne pripadnosti je bivanjski atribut, podvržen minevanju in zato v različnih časih različen”.
Vendar ta primarni inspirativni vzgib, ki ga Rebula v svojem zgodovinskem trenutku utemeljuje kot življenjsko potrebo, se sočasno umešča v drugačno, transcendentno pomenskost, ki je vezana na Besedo-Verbum, preko katere Rebula udejanja svoje osebnostno in ustvarjalno bistvo: prevajalec antičnih tekstov in Svetega pisma prav v slednjem razbira esenco sakralnosti in doživlja BESEDO, ki jo ume v vseh njenih razsežnostih, kot razodetje Božjega. Kot avtor postane torej v lastnem pričevanju Kristusa dejanski posrednik Božjega, čeprav se zaveda neprehodne limite, ki nam je dana. Nekako tako kakor zapiše Krištof Zupet: “Nekje je Jezus! (…) Prevzame nase vse trpinčenje in strašno smrt. Vera in ljubezen sta tisto, kar je obogatilo vse življenje in vse radosti in vse najstrašnejše bolečine! (…) tako se je nujno spogledati z osamo in preizkušnjo… ” Pričevanje Kristusa je za Rebulo izpoved Resnice, je najdenje smisla, ki onemogoča človeku, da bi tonil v brezkončnost niča. Pascal je zelo uspešno sintetiziral antitezo med sočasnostjo veličine in skromnosti človeka, ki temelji na privilegiju misli in zavesti.
Za ubesedenje teze in antiteze Alojz Rebula večkrat seže po zgodovinskem romanu (primarni elementi le-tega so prisotni in nuce že v povesti Devinski sholar iz leta 1954), preko katerega primerja in identificira slovenstvo s kulturo krščanstva. Smisel Rebulovega pentatevha, poslednji cilj, prihod v obljubljeno deželo, znamenje ali vzorni zakon človeštva je iskanje – torej tudi literarni tekst po Rebuli na vsak način stremi k Absolutnemu.
Rebula izhaja iz življenja, ubeseduje življenje, vendar njegovo pisanje je stalna repriza intimnega dvogovora zavesti in protizavesti. Dopušča si metaforo zgodovine, da pove sodobnost, metaforo pa nadgrajuje s svojo poetiko, zato se fabula razvija znotraj tega dvogovora; beseda je torej katarzično dejanje jaza, saj niha med dobrim in zlim, med upanjem in praznino: nič in antiteza niča, smisel v poetiki kot poanta za negacijo poetike brez smisla. Rebula dejansko ubeseduje disharmonijo sveta in eksistence (svoje lastne ter človekove sploh) v izjemno harmonični obliki, ki ji skuša vsebina na nek način slediti: iskanje, širina, terminološke izbire odražajo ta poskus. V tem ni nikakršnega razkroja ali forsiranja: Rebula ustvarja v spoštovanju besede, ki jo ume kot etično in estetsko dejanje ali, točneje, potrebo. Tovrstna skladnost in harmonija sta možni samo pri Bogu, pri tem pa je umetnik posrednik tega poskusa: na nek način je disharmonična vsebina ujeta v skrajno harmonično obliko, ki jo Boris Paternu označuje s poanto “reda sredi raztrganosti”, kar lahko pri Rebuli predstavlja nekakšen arhetipski odmev iz Prešerna, ki je zanj s Kosovelom edini slovenski resnično svetovni duh. Prometejevo usodo tragike eksistence namreč Rebula razkraja na posamezne fragmente, s katerimi karakterizira svoje junake, večne iskalce osvobajanja, ki se ne kaže več prek ukradenega ognja, kakor pri Prometejevem mitu, ampak preko iskanja Luči in Resnice: Prešernovo razpetost med nebom in peklom je mogoče aplicirati na Rebulovo misel kot v romantičnem pojmovanju Kristusa, utelešenja človeškega in božjega obenem. Mediator tega odnosa med končnim in neskončnim, človeškim in božanskim pa je lahko umetnik, ki mu je dano, da razodene to neskončnost, in torej resnico, kar gotovo predstavlja Alojz Rebula s svojim literarnim in miselnim opusom.
Človek je v sodobnem svetu izgubil boga, kakor ga ume antika, ki predstavlja sobivanje z božjim. Kar tudi pomeni, da ta izguba spodbija človekovo bistvo, kakršno je bilo prepoznavno od začetka naše zavestne kulturne biti. Če pa to še dodatno razširimo, odkrijemo pravzaprav izgubo človečanstva ali človečnosti, ki predstavlja izraz božjega, kar človeka dviga ali ločuje od ostalega sveta. To zaznamuje človekov propad v svet brez smisla, kar je za Rebulo svet brez Boga in torej brez vrednot in brez Človeka. Svet niča, čemur se Rebula upira. Krivda človeštva je v negaciji ali preziru Boga. Torej kaj je Bog? In kaj človek? Bog je za Rebulo neskončna skrivnost in kot taka edina možna rešitev, ki nam je dana in nam vendar paradoksno ostaja nerazpoznavna. Zato časovne koordinate njegove pripovedi postanejo nestanovitne, neobremenjujoče ali nezavezujoče, ker se znotraj njih odvija nekaj veliko zanimivejšega: zavest o stalnem razvoju junakov in fabule same, ki je samo pretveza (kakor vedno v literarni fikciji) ali zaznamek o tudi siceršnji nestanovitnosti oziroma o prehajanju v sfero sodobne svobodnosti. To je razlog, da romana Alojza Rebule ne moremo dokončno uokviriti: lahko bi torej hazardirali trditev, da gre pri Rebulovem pripovednem opusu za neko sublimno literarno hybris, s katero so zaznamovani njegovi junaki in ki ji nujno lahko sledi samo katarza prek spoznanja resnično Božjega.
Je torej besedno umetnost možno dojemati kot realizacijo tout court? Kot povratek k bistvu preko iskanja, kot izhod iz sebe za to, da je možna vrnitev vase ali k sebi? Heideggerjeva diferenciacija med BITJEM in BISTVOM se v Rebuli postavi kot vprašanje, ki evolvira v tem, da se pojma v neki točki nekako pokrivata. Rebula se torej upira nietzschejanski zasnovi brez-božnega ali brez-božjega s tem, da s svojimi junaki dokazuje neobstoj niča in nesmisel nihilizma. To je jasno dokazano v romanu Kačja roža (1994) -z za Rebulo dokaj neobičajno zgodbo-, kjer je pisatelj dejansko ubesedil v tem smislu katarzično dejanje: avtor ustvari junaka Amosa Borsija. Florentinski pol-Jud iz ugledne družine se s sprejetjem funkcije v Trstu, kjer naj bi kot predstavnik velike italijanske kulture opravljal tudi nalogo informatorja in kulturnega kolonizatorja barbarske in primitivne slovenske skupnosti, spopade z nečim, kar presega njegovo čeprav ne ravno solidno prepričanje o lastni supremaciji, njegov judovski izvor in družinsko tradicijo, premoč italijanske kulture nad slovensko in njegov odnos z ženskami, ki evolvira ob srečanju treh likov, ki ga spremljajo na poti njegove odrešitve: stvarnost, v kateri živi Amos, je stalen predmet njegovega notranjega monologa -zavesti in protizavesti-, preko katerega Amosu Borsiju uspe spreobrniti vse lastne domnevne, in samo domnevne, resnice. V svojem stalnem razmišljanju čuti, kako se mu majejo vse dotedanje gotovosti in premestitev v Trst, soočanje s tujo stvarnostjo, katere ne pozna in ne more poznati (pripoved se namreč odvija med Firencami, Krasom in Trstom ob fiktivnem začetku tridesetih let), pripomore k popolni preobrazbi njegovega razumskega reda in prepričanj. Pomembno vlogo tega težkega iskanja glavnega junaka odigra lik, ki mu Rebula zaupa nalogo, da Amosa pospremi od ene do druge strani toka njegovih nazorov: to je študent in pesnik Stanko, ki s sestro Natašo, pianistko, prepriča mladega inženirja, da spreobrne znani fašistični imperativ QUI SI PARLA SOLO ITALIANO (dobesedno fašistični diktat preberemo z besedami TUKAJ SE GOVORI SAMO ITALIJANSKO) v geslo QUI SI PARLA SOLO UMANO (TUKAJ SE GOVORI SAMO ČLOVEŠKO), kar bi lahko predpostavljalo načelo QUI SI PARLA IL LINGUAGGIO DELL' ETERNO (TUKAJ SE GOVORI JEZIK VEČNOSTNI) in to vodi, seveda, domnevanega “italijanskega kulturnega kolonizatorja” v razmišljanje znotraj sebe.
V likih Stanka in Nataše zlahka razpoznamo poteze Srečka Kosovela in njegove sestre Karmele, prav tako v Amosu poteze osebnosti Carla Curcia, neapeljskega intelektualca, Kosovelovega prijatelja. Stankov lik, ki v nekaterih delih romana prihaja v ospredje, izstopa v zavesti o limiti lastne eksistence, ko o njem Rebula zapiše: “Občutek, da mu je čedalje bolj tuje na zemlji, da živi na tem nebesnem telesu med Venero in Marsom v nekakšni konfinaciji, da mu celo na ljubem Krasu ni povsem dobro, da nekaj manjka celo drevesom, da vsemu nekaj manjka – da ničemur, ne Trstu ne Ljubljani ne Krasu, ne manjka v njegovem življenjskem občutju neke izgnanske primesi… ” Rebula torej preko svojega Stanka-Srečka izpostavi lik mladega intelektualca, ki se je znašel v stanju kulturne in človeške apatridnosti. V obdobju najhujšega raznarodovanja je ta apatrid (ki ga lahko imamo za emblem slovenskega Primorca tout court) razpoznaval sebe v edini gotovosti, ki je obstajala, ko mu je bila nasilno odvzeta pravica do imena (tudi Kosovel ni bil več Srečko, ampak Felice, kakor je bila Alojzu vsiljena nepoznana različica Luigi), do javne uporabe lastnega, torej maternega jezika, do dostojanstva, in sicer v zavezanosti maternemu jeziku in kulturni dediščini v zavesti, da je narodna identiteta (prav kakor zavestna verska pripadnost) odraz racionalne izbire.
Tudi v liku revolucionarnega Dušana je razpoznavna zgodovinska osebnost Pinka Tomažiča, ki ga je na smrt obsodila razsodba fašističnega Posebnega sodišča za obrambo države na Drugem tržaškem procesu. Zgodovinsko obdobje, v katerega je postavljena zgodba, zaobjema namreč leta med Prvim in Drugim tržaškim procesom, katerih devet skupnih obsodb na smrt in hude kazni, naložene velikemu številu obtožencev, so neizbrisno zaznamovale celotno primorsko slovensko skupnost. Vendar zgodovinski okvir predstavlja le ozadje, ki ga je avtor prosto predelal, saj takoj razumemo, da je Stanka (Srečka) umestil v trideseta leta in njegovo življenjsko usodo vzporedil z usodo Dušana (Pinka): značajsko in nazorsko si ta dva protagonista stojita nasproti, njuna smrt pa ju je združila z žrtvami nasilja in groze, torej z nedolžnimi: preko teh nekako vnaprej zapečatenih človeških usod pisatelj sam razmišlja in usmerja v razmišljanje, pripoveduje, se spominja dogodkov in nas vodi do izoblikovanja prepričanja o neki stalnici, ki jo do določene mere lahko postavimo v razmerje tudi s sodobnim svetom. Dejansko torej Rebula, s tem da hote fabulizira zgodovinsko snov, z literarnim escamotagem dokazuje, kako zgodovinske snovi zavestno ne upošteva kot stvarnosti in torej tudi sam dvomi v možnost literature, ki naj stvarnost ubesedi takšno, kakršna v resnici je: umetnost je fikcija, je predelava resničnosti in torej kot taka samo odsev ali vizija sveta. Pri celotnem Rebulovem pisanju lahko izpostavimo večno ponavljajočo se querelle des anciens et des modernes, v kolikor njegov opus sega v iskanje novega in antičnega in predstavlja nekakšen simbol ambivalence med zgodovino in imaginacijo, med večno osamljenostjo in veličastno sceno življenja, ki išče v sozvočju neskončno umetnega (kot najvišjega izraza imaginacije) in konkretnega, ki ga ponuja in predstavlja stvarnost. Pisatelj v celotnem svojem ustvarjanju zaobjema različna zgodovinska obdobja, skozi katera bere narodovo, predvsem pa zgodbo človeka in išče odgovore za njegovo tragiko. Slednjo trditev mogoče najbolj nazorno potrjuje zbirka kratke proze Arhipel leta 2002 z zgovornim dodatkom: panorama slovenskih stoletij. Vsaka preteklost je s tem, ko vstopi v mislečevo ali umetnikovo ustvarjalnost, a priori prepojena z njegovo mislijo in njegovimi vprašanji. Če je smisel Rebulovih prvih del v razmišljanju o vlogi in usodi maloštevilnega naroda in osredotočen v izjemni mikrokozmos rodnega kraja, ki je razpet med Krasom in morjem, leta 1956 z zbirko novel Vinograd rimske cesarice prodre v Rebulovo delo klasični svet, ki doseže vrh v mojstrovini V Sibilinem vetru (1968), kjer dogajanje, postavljeno v čas cesarja Marka Avrelija, predstavlja spet samo metaforo sodobnega sveta. Rebula je namreč želel tolmačiti svojo življenjsko izkušnjo s tem, da jo je vtkal v klasični zgodovinski kontekst, ki mu je posebno pri srcu, in tako zaznamoval pot, ki ga je pripeljala do soočenja z osrednjo tematiko njegovega življenja.
Naj mi bralci oprostijo to nekoliko nenavadno jubilejno srečanje z Alojzom Rebulo: upam samo, da bo predragi gospod Profesor v teh vrsticah lahko slutil neskončno hvaležnost svoje nekdanje dijakinje. Njegova dragocena Beseda in njegova prodorna misel naj nas spremljata še dolgo! Toto corde, Magister!
Tatjana Rojc
