V svetu je bitka, v kakšne osebnosti se razvijajo mladi
Človekova osebna vrednost je nekaj danega, samospoštovanje kot občutek te vrednosti pa se razvije v otroštvu. To je bila ena najmočnejših misli iz predavanja, ki ga je imel p. Silvo Šinkovec v sredo, 19. marca, v Močnikovem domu v Gorici. Tudi tretje pomladno srečanje iz niza, ki ga organizira Skupnost družin Sončnica, je privabilo veliko ljudi.
P. Šinkovec je študiral defektologijo in filozofijo v Ljubljani in na Irskem, teologijo in psihologijo pa v Rimu. Bil je šolski svetovalec, že vrsto let sodeluje z Društvom katoliških pedagogov Slovenije (DKPS), je rektor cerkve sv. Jožefa v Ljubljani in urednik odlične revije Vzgoja, skoraj 20 let vodi šole za starše, s seminarji in predavanji o verskih in pedagoških vprašanjih ljudem od vsepovsod veliko pomaga pri osebnostni rasti.
Potem ko so se prisotni na povabilo odbornice Mirjam Bratina spomnili cenjenega predavatelja in prijatelja Bogdana Žorža z zdravomarijo, je p. Šinkovec kot iztočnico svojega posega izbral štiri stebre vzgoje in izobraževanja; to so: učiti se, da bi vedeli, da bi znali delati, da bi znali živeti v skupnosti, in naposled učiti se biti, biti človek. Po mnenju strokovnjakov, ki so evidentirali omenjene “stebre” kot najprimernejše v 21. stoletju, je sicer pomembno kakovostno znanje, “to pa še ni dovolj”. Pripraviti se moramo na življenje, na to, da bi znali delati, pa tudi na to, da bi znali živeti drug ob drugem, drug z drugim. “Država in mediji natančno vedo, kaj bi radi od otrok in mladih, da bodo postali odvisni od vseh ponudb, ki jih vrtimo na milijon kanalih današnjega sveta”, je izzivalno dejal predavatelj. “Tudi ulica ve, kaj bi rada od vaših otrok”, prav tako preprodajalci drog… “V svetu je pač bitka, kam plovemo, kam gredo naši otroci in mladostniki, v kakšne osebnosti se razvijajo”. Zato je za starše ne le dobro, temveč nujno, da so malo bolj aktivni. Kot je zapisal univerzitetni pedagog Stanko Gogala, je cilj celostnega razvoja osebnosti ta, “da bi mlad človek ne bil notranje razbit in razcepljen, da bi ne bil poln nasprotij, katerih rešitve niti ne išče niti ne najde, temveč da bi bil v sebi enovit, urejen, usklajen, harmoničen, umirjen in ustaljen, iz enega zgrajen človek, ki ima zato tudi svoj enoviti stil doživljanja”. Jacques Delors, ki je pisal o štirih stebrih, je poudarjal tudi celovit razvoj posameznika: duševni in telesni razvoj, pa tudi razvoj čustvovanja, smisla za lepoto, osebne odgovornosti in duhovnih vrednot. Med vrednotami v vzgojnih načrtih osnovnih šol v Sloveniji je na prvem mestu spoštovanje, toda “kako lahko ustvarimo kulturo spoštovanja, kako to željo pretvoriti v nekaj konkretnega”? V šoli za starše je p. Šinkovec veliko uporabljal kot učbenik knjigo Otrok in samozavest irskega kliničnega psihologa Tonyja Humphreysa, ki ga je večkrat citiral. Med drugim je podčrtal, da večina otrok z vedenjskimi problemi ali tistih, ki se v šoli težko učijo, ima neurejene družinske razmere in težave s samospoštovanjem. V neprilagojenem vedenju otrok se pogosto zrcali nelagodje iz družine: “Če bomo to odpravili, se bo simptom sam razrešil”. Razlogi pa so lahko tudi drugi. Marsikateri mladi so danes namreč tudi narcisi in egocentrični, razvajeni in zasvojeni, depresivni, borderline in z bipolarnimi motnjami, potrošniki in željni dobička, uspeha, priznanja… “Če v glavah ne bomo nekaj bistvenega spremenili, če ne bomo postavili nekaj odločnejših etičnih stališč, bo somrak etike še naprej obstajal”. Človeka je treba postaviti v središče, da bi bil zares spoštovan, ne pa uporabljan. “Središče osebnosti je samospoštovanje; to odloča o tem, kako izpolnjeno bomo živeli, kako bomo uporabili svoje talente in sposobnosti”. Samospoštovanje je “občutek, da sem vreden ljubezni, naklonjenosti in pozornosti”, zraven pa še občutek sposobnosti, “da sem kos nalogam, ki jih življenje pred mano postavlja”. Kdor tega nima, je za lepoto življenja slep, “nima teh senzorjev”: nima občutka svoje vrednosti, ki sicer še vedno obstaja, le da on ni v stiku z njo. “Vrednost je v nas, ne moremo je dodajati, lahko jo le odkrijemo”. Ali doživljamo, da je naše življenje vredno, lepo in zanimivo, ali pa doživljamo, da je biti človek naporno in zoprno. “Stvari moramo doživeti, ni dovolj se učiti! Lahko preberemo vse knjige o samospoštovanju in samopodobi, toda če sami sebe ne doživljamo, je vsa učenost prazna”. Za vsakim obrazom je “sveta zgodba, nekaj čudovitega, kar je vredno spoštovati in lepo imeti rad. Vsak človek je vreden ljubezni”. Občutek lastne vrednosti vpliva na telesno in psihično zdravje, učno uspešnost, kakovost odnosov, način vodenja družine, skupine, podjetja itd., na ustvarjanje socialnega okolja. Nizko samospoštovanje pomeni mnogo nižji prag tolerantnosti do stresa v življenju. Do kdaj bomo zdržali napore življenja, je odvisno od tega, kako je z našim občutkom lastne vrednosti. Otrok z nizkim samospoštovanjem izgubi prirojeno radovednost, se izogiba izzivom, se boji neuspehov in napak, je tekmovalen in preobčutljiv za kritike, se podcenjuje in razvrednoti itd. “Kdor je zadovoljen s seboj, to še ni narcizem, to je spoštovanje sebe, veselje do življenja”. Vsako dejanje, kretnja ali beseda odraslega sporoča otroku nekaj o njegovi vrednosti, pomembnosti in sposobnostih. Samospoštovanje izboljšamo z zavedanjem o lastnem občutku vrednosti, s sprejemanjem sebe, z zdravim življenjskim slogom, ki potrjuje mojo osebnost in uveljavlja moje vrednote, z iskreno komunikacijo, odprtostjo za izzive. Ko človek sprejme sebe takšnega, kot je, je odrešen. Brezpogojna ljubezen, pravi Humphreys, je tisto, kar res da občutek lastne vrednosti, toda v medčloveških odnosih je tega malo, ker smo ljudje omejeni. “Brezpogojna ljubezen pa je Božja”. Kdor jo odkrije, ima občutek ljubljenosti vsejan v srce. “Kdor to odkrije, odkrije vse”. Ve, da je vsak človek, ki ga sreča, ustvarjen po Božji podobi, “tako čudovito ustvarjen”. Če smo že malo v temi, se potrudimo, “da pridemo v svetlobo tistega pravega občutka”. Svoj občutek v sebi “boste lahko spremenili z intenzivnim, trajnim, ljubečim odnosom s samim seboj”: zato ne le en večer, ampak trajno, to naj bo “zaveza, da iščem globoko v sebi, pozitivno dobro, Božje”. Sicer pa “ni bolj sodobne oblike vzgoje, kot je molitev za otroke… To, da nekdo redno moli zate, je neskončen kapital”!
Danijel Devetak
