Gostovanja so naporna, a zmaga poplača vse
Potovanja so sestavni del športa. Vzgib za nekaj razmišljanj in ugotovitev o tej temi daje sobotna zmaga Jadrana v Firencah, ki diši po “dobrih starih časih”. Košarkarji združene ekipe so bili namreč dolga leta ambasadorji našega športa in vse slovenske narodne skupnosti v Italiji po raznih koncih Italije, predvsem severne in srednje. Vendar dolga gostovanja so v preteklosti zaznamovala tudi nastopanje Borovih odbojkarjev in odbojkaric (v pionirskih časih šestdesetih let), v sodobnejši zgodovini pa hokejistov na rolerjih Poleta Kwins ter namiznoteniških vrst Krasa. Ta dva sestava sta pogosto tekmovala tudi na Siciliji in Sardiniji, “pingpongašice” celo v evropskih pokalih po različnih območjih stare celine. V bistvu, više nastopaš, dlje potuješ, kar je tudi razumljivo, saj ima vrhunski šport vsaj vsedržavno razsežnost. Zagotovo smo na koga tudi pozabili, da ne govorimo o posameznikih (v individualnih in ekipnih športih), ki so okusili preizkušnje tudi na drugih celinah.
Toda okoli dolgih gostovanj naših moštev se nabere največ zanimivih anekdot. Potovanje v društveni trenerki pomeni namreč utrditev prijateljskih in tovariških vezi, celodnevno druženje pa nedvomno blagodejno vpliva tudi na složnost kolektiva na igrišču. In še: seveda je tik pred tekmo potrebna primerna zbranost, ko manjka osem ur in 500 kilometrov do športnega dogodka pa so med mladimi ljudmi čisto naravna drža tudi sproščeno pogovarjanje, zafrkavanje, raznorazni“štosi” in vici, smeh in dobra volja. Legenda zamejske košarke Marko Ban je bil znan po tem, da je vso pot (do Piemonta, Lombardie, Emilie Romagne, Toskane) kvartopiril in se šalil s soigralci, zadnji dve uri pred sodniškim metom pa se je zaprl vase in se s takim intimnim obredom ustrezno zbral za nastop.
Pot domov pa je seveda posebej prijetna, če je bil razplet na tekmovališču ugoden. Tak primer je bil kajpak nedavni podvig jadranovcev na tekmi državne C divizije v dokaj oddaljenem glavnem mestu Toskane in italijanske kulture.
Za tiste, ki se spoznajo na šport, je čisto verodostojna trditev, da je uspeti na tujem, posebej če je gostovanje oddaljeno, vsakič izredno težko, četudi na primer nasprotnik ne sodi med najboljše. Ne gre samo za to, da tekmeci bolje poznajo dvorano, njeno opremo (koše, mrežo, parket) in domače občinstvo. Tudi sama vožnja v avtobusu ali klubskem kombiju ni najbolj ugodna, človeka v bistvu utrudi. Športnik, ki igra doma, pride v telovadnico uro pred začetkom dvoboja bolj ali manj spočit, gostje, ki imajo pred sabo daljše potovanje, pa se od doma odpravijo veliko ur, tudi do deset, pred tekmo. Govorimo namreč o amaterskih ali polpoklicnih prvenstvih, kjer ni nočitve v hotelu, medtem ko na primer nogometaši Milana prespijo že noč pred tekmo tudi v Turinu, če jih čaka srečanje z Juventusom. Pri naših ekipah na poti pa je treba tudi računati na to, da je prehranjevanje drugačno kot navadno, saj so večkrat na dnevnem redu sendviči oziroma hitro kosilo po cesti s takojšnjo vrnitvijo na tesne sedeže za nadaljevanje poti do predvidenega cilja.
Skratka, gostovanja so naporna, v Firence so jadranovci krenili zjutraj, igrali ob 20.30 zvečer in se vrnili sredi noči, vendar tudi ta vidik športa ima, kot rečeno, svoj čar. Zlasti s človeškega vidika in seveda, če je napor kronan… z zmago.
HC
