Evropski ukaz, a tudi preživetveni nagon
Kdo sili Slovenijo v prodajo svojega državnega premoženja? Lahko bi rekli, da se je v to godljo spravila slovenska država sama. Korporativno in menedžersko upravljanje podjetij je na slovenskih tleh nekaj relativno novega, poznamo ga šele od osamosvojitve dalje oziroma od trenutka, ko je z demokratizacijo nastopil tudi trenutek tržnega gospodarstva. Slovenci so do takrat bili vajeni državnega gospodarstva, ko je breme nase v celoti prevzemala država in so se izgube krile iz državnega proračuna. Ker pa je danes sistem drugačen, nerodnosti in nemarnosti v poslovanju prihajajo na dan. In to posebej v zadnjih petih letih, odkar je izbruhnila kriza. Slovensko podjetništvo pa je pod krinko zgodbe o uspehu, ki se je uspešno prodajala še 15 let po osamosvojitvi, dalj časa zakrivalo nedoslednosti svoje gospodarske in predvsem upravljalske politike.
Privatizacija kot zadnje razpoložljivo sredstvo
Če poenostavimo, miselnost “državnega gospodarstva” se je vseskozi ohranjala, hkrati pa so vodilni menedžerski razredi skušali v logiki novega tržnega kapitalizma (zase) iztržiti največji možen dobiček. Kolizija teh dveh svetov je sprožila verižno reakcijo vsega, kar smo v zadnjih letih videli in občutili. Zato je, mimo vseh evropskih predpisov in obljub, privatizacija slovenskega premoženja nujno potrebna. Ker slovenski menedžerji (razen redkih izjem) niso sposobni z njim upravljati. Odgovor na vprašanje “zakaj”? je tudi v tem primeru dokaj preprost. Večina menedžerjev, ki so obvladovali slovensko gospodarstvo do leta 2008, so podjetje dobili kot dediščino preteklih časov in ne po zaslugi svojih menedžerskih sposobnosti in dolgoletnih podjetniških naporov. Še več: podjetja so tudi v novem političnem sistemu še vedno bila neposredno ali posredno v državni lasti. Posledično so se tudi menedžerji brez oklevanj odločali za zelo tvegane poteze, kar je obrodilo (ob tihem soglasju bank) izjemno prezadolženost celotnega gospodarskega sektorja: najvidnejši primeri tovrstnih tveganih potez so bili menedžerski prevzemi, po katerih se je peščica oseb skušala polastiti podjetij z letnimi prihodki v višini več sto milijonov. Posledica vsega tega so množični stečaji, padec v produktivnosti in naraščanje brezposelnosti. Zato bi bilo potrebno že v preteklosti bolj radikalno seči po “orodju privatizacije”. A kaj, ko je bil ravno model privatizacije, posebej ko so se vanj vključevali tuji partnerji, označen (ideološko) kot poskus invazije tujcev.
Prodati je potrebno tudi donosna podjetja
Danes je privatizacija v bistvu še edina možna pot, da se reši, kar je še sploh rešljivo v slovenskem državnem podjetništvu. Levo-sredinska koalicija, ki je bila sicer do te rešitve zelo skeptična, je ob prevzemu vladnih vajeti marca letos morala popustiti: iz Bruslja so dali jasno vedeti, da izbire ni. Vlada Alenke Bratušek je tako sestavila seznam 15 podjetij, ki naj bi jih prodali. Kupci, to je seveda jasno, pa so lahko samo tujci: Slovenija nima investitorjev, ki razpolagajo z ustrezno likvidnostjo.
Vprašanje, ki se pri tem postavlja, pa je naslednje: zakaj ni Slovenija šla na to pot pred petimi, šestimi, morda desetimi leti? Danes namreč, razen redkih izjem, so slovenska državna podjetja na trgu vredna zelo malo in vprašanje je, ali sploh koga zanima njihov prevzem. Ko Sloveniji danes teče voda v grlo, bo “prisiljena” (tudi zaradi Evrope, a predvsem zaradi lastnega nagona preživetja) podjetja prodati neprimerno ceneje, kot bi to lahko storila pred leti: v tem času se je namreč vrednost podjetja izničila, hkrati je zanimanje tujih investitorjev čedalje manjše. Naslednja težava je v dejstvu, da se je vlada odločila prodati (skoraj izključno) podjetja, ki so bolj ali manj na robu preživetja in od katerih ne more ravno veliko iztržiti.
Obstaja sicer tudi še nekaj takih gospodarskih realnosti, ki imajo močan denarni tok in ki so zato zanimive. Gre za tista podjetja, ki imajo v državi (skoraj) monopolni položaj. Govorimo o Telekomu, o Petrolu, o Zavarovalnici Triglav, o velikih infrastrukturnih podjetjih. Tudi tem podjetjem je sicer močno padla cena, a država bi lahko vseeno še vedno od njihove prodaje dobro zaslužila. Edino od teh podjetij, ki je za zdaj na prodaj, je Telekom. Njegova cena se neuradno giblje med 650 milijoni in milijardo evrov. Zanj obstaja zanimanje, izkazal ga je nemški Telekom. Na trgu pa ni (še) ostalih podjetij, katerih prodaja bi lahko pomembno pripomogla k reševanju slovenskih težav. Zakaj? Tudi tukaj odgovor najbrž ni pretežak: gre za še edina podjetja, ki prinašajo lastniku dobiček: vsakokratna oblast jih skuša zato izkoristiti.
Zakaj je nemški Telekom dobra izbira?
Skeptiki tuje privatizacije na tem mestu postavljajo vprašanje: kaj pa če tujci prihajajo na slovenski trg samo za to, da bi dokončno izčrpali slovenska podjetja in se nato preselili tja, kjer je delovna sila še bolj poceni? To je seveda možno, ampak, kakšno pa je danes stanje, ko so vsi vzvodi slovenskega gospodarstva v slovenskih rokah? Je stanje kaj boljše? Zelo preprosto, ne. Potrebna je sprememba, ker so se domači menedžerji in državni upravitelji izkazali za nesposobne in preveč pohlepne. Drugič, v Sloveniji ni veliko tujih lastnikov, a med tistimi, ki so tukaj prisotni, imamo veliko primerov dobrih poslovnih praks. Vzemimo Renault, ki je v Sloveniji že 25 let doma v Novem mestu in ki je eden od pomembnejših zaposlovalcev na Dolenjskem. Na področju farmacevtike je v Slovenijo vstopil švicarski Novartis, ki je slovensko družbo Lek utrdil in ki dobro posluje tudi v današnjih časih. Unicredit je med redkimi bankami v Sloveniji, ki posluje pozitivno (in to kljub globalni negativni sliki). Skratka, pozitivnih primerov je kar nekaj. Drži torej, da ni čisto vsak tuj investitor garancija za kakovostno poslovanje, je pa tudi res, da so uveljavljena podjetja in evropski velikani, ki so se razvili v pogojih zdravega tržnega gospodarstva, potencialno dobri lastniki. Nemški Telekom spada nedvomno v to kategorijo: prodaja slovenskega telekomunikacijskega operaterja bi bila v tem primeru dobra poteza.
Andrej Černic
