V ekipnih športih slovenske reprezentance pravi fenomen
Športni navdušenci smo stiskali pesti za slovenske nogometaše, ki so se po vrnitvi na klop selektorja Srečka Katanca pred zadnjim krogom kvalifikacij za uvrstitev na svetovno prvenstvo 2014 naenkrat znašli celo s konkretnimi možnostmi za preboj na dodatne tekme za iskanje vozovnice za Brazilijo. Na koncu se slovenski izbrani vrsti ni izšlo po načrtih, drugo mesto v skupini je naposled zasedla Islandija, vendar selekcija žogobrcev s sončne strani Alp je v vsakem primeru spet pridobila na prepoznavnosti in priljubljenosti. V bistvu ji ni kaj očitati. Kapo dol, kot rad pravi Katanec.
Nadvse dostojnemu nastopu na svetovnem prvenstvu 2010 v Južni Afriki, ko je reprezentanco vodil Matjaž Kek, so sledila tri bistveno slabša leta, ko so bili rezultati daleč od tistih, ki smo jih bili v zadnjem desetletju vajeni. Pravzaprav smo bili vajeni zelo dobro, saj je v preteklosti nogometna Slovenija poskrbela za kar nekaj športnih čudežev. Blizu takega izjemnega podviga pa je bila navsezadnje tudi pred tednom dni.
Da se vrnemo nazaj, Keka je nasledil Slaviša Stojanović, v klubih uveljavljeni trener, čigar izkušnja na selektorskem stolčku pa je bila vse prej kot pozitivna. Obdobje je sovpadalo tudi z generacijsko zamenjavo, ki se danes kaže v uglednem izboru mednarodno uveljavljenih igralcev. Handanović, Birsa, Iličić, kapetan Cesar in vrsta drugih odličnih posameznikov, ki jih je na igrišču spet uspešno uskladil Katanec. Strateg, ki je kot krmar reprezentance napisal najlepše strani slovenskega nogometa po osamosvojitvi, se je vrnil, ko je bilo stanje v kvalifikacijah dejansko že brezupno. Njegovo ime so glasno zahtevale ljudske množice in pri nogometni zvezi so ga postavili na Stojanovičevo mesto v trenutku, ko je bil zelo aktualen tudi Bric Edi Reja. Z nekdanjim nogometašem Sampdorie na klopi je slovenska izbrana vrsta nanizala štiri zaporedne zmage in zaigrala kot prerojena. Drugo mesto se ji je, kot rečeno, na koncu izmuznilo za las, vendar njegova reprezentanca je vseeno naredila nekaj velikega. In predvsem lahko v podobni zasedbi, s postopnim vključevanjem mlajših (zadnja primera sta nadarjeni Kampl in Primorec Struna), doseže marsikaj tudi srednjeročno. Prihodnji termin so kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2016 v Franciji, tekmovanje, ki bi ga ta generacija ne smela zamuditi.
Pri vsem tem – ob človeškem razočaranju, ko smo že vsi sanjali novo pustolovščino zelenih na prestižnem brazilskem mundialu – so na mestu določene ugotovitve o slovenskih reprezentancah v ekipnih športih. Dvomilijonska državica, primerljiva s središčem Milana, je pri moških četrta na svetu v rokometu, peta v Evropi v košarki, na pragu druščine nogometnih svetovnih velesil, udeleženka svetovnega prvenstva v hokeju na ledu, evropskega prvenstva v odbojki in še bi lahko naštevali. Posamezniki iz teh okolij so mastno plačani protagonisti v največjih evropskih in svetovnih (NBA, NHL) klubih. V času, ko so klubska tekmovanja vse bolj domena nadnacionalnih ekip, v katerih nastopajo športniki z vseh vetrov, je merilo uspešnosti menda ravno reprezentanca, se pravi kar posamezna država zna vzgojiti doma in nato morebiti uvažati. V tem pa je Slovenija danes v razmerju s številom prebivalcev nedvomno čisto v vrhu.
HC
