V deželi Inkov in Aztekov

V petek, 19. julija, so si goriški volčiči in volkuljice oz. najmlajši člani Slovenske zamejske skavtske organizacije oprtali na ramo nahrbtnike in se s svojimi voditelji pogumno podali v Lokavec na poletni tabor, ki ga je tudi letos finančno omogočila Fundacija Goriške hranilnice – Fondazione Cassa di Risparmio.
Skupino trinajstih otrok sta v tamkajšnji lovski koči sprejela Kuskusko in Kuskuska, dva spretna kuharja, ki sta jih uvedla v ambientacijo tabora, pravljico Cesarjeve norosti. Otroci so tako postali Azteki in Inki, koča pa se je spremenila v dvorec njihovega poglavarja Kuska. Cesarja so volčiči in volkuljice spoznali že takoj: bil je zelo sebičen mož, mislil je le nase in na svoje koristi, celo kozarec malinovca je hotel spiti sam! Še sreča, da so se otroci pravočasno uprli in mu vzeli kozarec iz rok, saj bi se drugače tabor ne končal dobro. Ko bi cesar Kusko iz kozarca, v katerem očitno ni bil le malinovec, temveč tudi kanček čarobnega napoja, spil vse, bi se namreč spremenil v lamo. Tako pa je dobil le rep in se začel nadvse čudno obnašati. Ko je zagledal svojo novo podobo, se je cesar močno ustrašil in se zbal, kaj bo z njegovim premoženjem in cesarstvom. Zato je prosil Inke in Azteke, da bi se združili in mu pomagali najti protinapoj, ki ga je pri sebi čuvala Izma. To je bila zlobna čarovnica, ki se je skušala na vse kriplje znebiti cesarja in ga tako odgnati s prestola, da bi bilo cesarstvo končno njeno. Otroci so seveda ponudili svojo pomoč, v zameno pa so zahtevali, naj postane cesar Kusko dober, ponižen in prijazen vladar.
Že naslednji dan so se začeli otroci uriti v raznih veščinah in se preizkusili v različnih skavtskih igrah in športnih panogah, kot so roverček, med dvema ognjema, skalpiranje… Urili so tudi možgane, saj so se morali ukvarjati s številnimi ugankami. V nedeljo so otroci začasno prekinili boj proti čarovnici: zjutraj so šli k sveti maši v bližnjo vas, popoldne so spoznali zgodbo sv. Frančiška Asiškega in različne oblike križev, ki se uporabljajo v krščanstvu; večino časa pa so otroci porabili za pripravo darilca za svojega skritega prijatelja. V ponedeljek zjutraj so Inki in Azteki z grozo opazili, da jim je Izma ukradla zastavo. Na taboru je takrat zavladala velika zmeda: Kusku so zrasla živalska ušesa. Otroci so zato morali najti protinapoj. Sledili so napotkom in končno prišli do zaklada: protinapoja, ki bi Kuska ponovno spremenil v človeka. Izma je medtem Aztekom in Inkom še vedno nagajala: ukradla jim je napoj in zahtevala, da se otroci spopadejo z njenimi podložniki. Na taboru se je tako vnel pošasten boj, naposled pa so volčiči in volkuljice hudobneže le premagali, dobili zdravilni napoj in zastavo nazaj. Slavnostni taborni ogenj, ki je prišel na vrsto zvečer, ko so si otroci pekli klobase in tvist, pa ni še pomenil konca tabora. Naslednjega dne je Azteke in Inke čakal še izlet na Bled. Ta je bil poseben dan predvsem za najmlajše, ki so na čolnu na Blejskem jezeru obljubili in tako končno postali volčiči oz. volkuljice. Po zasluženem in dolgo pričakovanem kopanju so otroci obiskali še Ljubljano in se nato vrnili na železniško postajo v Novo Gorico. Tam je zadonela še Pesem slovesa, ki je uradno sklenila te nepozabne dogodivščine in prijetnih izkušenj polne dni.
Nika Cotič, Radodarna puma