“Easy rider” s kitaro v roki

Tokrat sem Springsteena četrtič poslušal v živo: in ko že misliš, da te ne more več presenetiti, bodi prepričan, da se hudo motiš. No ja, že res, da pri Springsteenu nisem ravno najbolj objektiven poslušalec ali recenzent: njegov zvok in njegova melodičnost najdeta nujno pot v vsakem mojem glasbenem seznamu. Springsteen je enostavno v mojih glasbenih okusih sinonim tistega klasičnega, starega in dobrega rock'n'rolla. Boss živi za turneje in živi za svojo publiko. Padova je bila zanj druga italijanska etapa letos, po Neaplju in pred kultnim San Sirom. Jasno, Padova je bila v tem sklopu vmesna etapa, a Boss je ni izpeljal samo zelo profesionalno (skoraj 3 ure koncerta na vrhunskem nivoju). Ne, publiki je ponudil biser iz svoje neizmerne zakladnice.
Faktor “Born to run”: Sredi koncerta je kot velikokrat pogledal v prve vrste med publiko in poiskal zanimive predloge za koncertni spored. Na oder je povlekel simpatičen karton z napisom “Born to run je spremenil moje življenje”. In Boss je osupnil vse poslušalce z nepričakovanim presenečenjem. Karton je pomahal pred kamere, ga naslonil ob mikrofon, ga še enkrat pomenljivo pogledal in pripomnil: “Ja, meni tudi”! In druga za drugo je v deževno noč zazvenelo vseh osem pesmi tega pomembnega mejnika rockovske zgodovine. Springsteen in njegov E-street band sta se vrnila v sedemdeseta, ko je bil Boss še mladenič. Thunder road in Born to run sta postali pravi medgeneracijski himni in predstavljata mejo med mladostniškim in odraslim svetom mladega Springsteena. Pesmi sta zgrajeni druga drugi v nadgradnjo: skandirajoči ritem, ki ustvarja napetost in upanje v boljši svet (in seveda v ljubezen), doseže svoj višek, ki se ubesedi kot jezna ugotovitev, da smo rojeni, zato da bi bežali. Springsteen tako naslika svet nekoliko manj razočaranih in nekoliko bolj zaljubljenih “Easy riderjev”.
To, da na koncertu v živo lahko v celoti slišiš tak kultni album, je izjemna poteza, ki jo je Springsteen posvetil poslušalcem. Takih koncertov se je v zadnjih letih večkrat poslužil Roger Waters pri obujanju mita Pink Floydov: najprej je imel turnejo, na kateri je igral celoten Dark side of the moon, v naslednji turneji (ki še kar traja) pa še celoten The wall. Če pa gre pri Pink Floydih že v izhodišču za konceptualne albume (pesmi so glasbeno in vsebinsko vezane druga na drugo), pri Springsteenu te neposredne povezave med pesmimi v posameznih albumih ni. Je pa res, da ob poslušanju celotnega albuma (v živo) te kantavtor na krilih ponese v svoj svet. In to spremeni koncert v nekaj neprecenljivega.
Duh Toma Joada, Bob Dylan in Bruce Springsteen: Ura je bila približno 20.45, mrak se še ni spustil nad stadion. Na oder je stopil Springsteen sam, članov E-street banda še ni bilo. Opasan je bil z akustično kitaro in začel s pesmijo, ki je ni nihče pričakoval: The ghost of Tom Joad iz istoimenskega albuma (1995). Baladni preblisk, ki spominja na Nebrasko (1982) in na The river (1980). In predvsem, preblisk njegove druge plati, nekoliko bolj razmišljujoče. To je Bruce Springsteen z orglicami: tisti, ki obuja klasično obdobje Boba Dylana in predvsem ameriški “folk žanr”. Kot bi poslušali zvoke in melodije, ki se širijo med kavbojci, ko zvečer ob ognju na širnih prostranstvih “daljnega zahoda” razpravljajo o mitoloških razsežnostih narave med kanjoni, hribovjem in puščavo in o zgodbah, ki jih je ta narava spletla z ljudmi. Ne gre za epopeje, prej za nostalgične utrinke.
In na koncu… “žur”! “Glasba po željah”, ki jo poslušalci izražajo na bolj ali manj velikih kartonih in transparentih, je za Springsteena že nekaj navadnega. Navada postaja vse bolj tudi refren, ki ga “naključno” izbrani otrok iz prve vrste odpoje na melodijo Waitin' on a sunny day. In navada je tudi ples, ki si ga Boss privošči z naključno oboževalko iz prve vrste, ko E-street band zaigra Dancing in the dark. Vsakič pa gre vseeno za nekaj novega. Ritmi postajajo vse bolj udarni, Springsteen kar “žene” bend s svojim standardnim “one, two… one, two, three, four”. In tu je veselica. Prava veselica, ki ljudi “sili” k poskakovanju, plesanju in v dobro voljo. Ta je na Springsteenovih koncertih res vsakič nalezljiva, zelo nalezljiva. Začenši z “Born in the USA”, ki ima sicer močno družbenokritično noto, a je znana predvsem zato, ker je zaradi nje Springsteen postal rock zvezda; tukaj je tudi The Rising, pesem, ki je nastala kot spodbuda Američanom, naj ponovno zaživijo po 11. septembru. In da bo praznovanje popolno, ponoven skok v folk vode: tokrat nobene nostalgije, ampak pesmi za ples in veselje s sklepom v ritmih “Twist&shout”.
In ja, potem so se prižgali reflektorji za ponovno dobrodošlico v realnem svetu. In prva misel, seveda: “Ko že misliš, da te ne more več presenetiti, bodi prepričan, da se hudo motiš”.
Andrej Černic