Preobrat na vladi
Ob spremljanju zadnjih medijskih nastopov nove slovenske vlade in predvsem njenih dveh najpomembnejših predstavnikov, predsednice Alenke Bratušek in ministra za ekonomijo Uroša Čuferja, kar ne moremo mimo znane večstoletne modrosti “Vse se vrača, vse se plača”. Rek, ki nosi v sebi precejšnjo dozo sarkazma in privoščljivosti, je danes vse bolj na ustih predstavnikoov slovenske desnice in predvsem stranke SDS. Z nekoliko drugačnimi in elegantnejšimi besedami, si ga je privoščil tudi nekdanji finančni minister Janez Šušteršič ob ocenjevanju dela nove vlade.
Nova vlada, star program
Javni nastopi sedanjih predstavnikov vladne koalicije so mestoma res paradoksalni. V slabem mesecu, odkar so prevzeli oblast, so namreč “morali” spremeniti mnenje glede bistvenih postavk svoje politike. Začeli so zagovarjati rešitve, ki so jih prej ostro kritizirali in zaradi katerih so dnevno napadali predvsem nekdanjega finančnega ministra Janeza Šušteršiča. Danes pa Bratuškova in Čufer ravno Šušteršičeve zamisli predstavljajo kot edino možno rešitev iz stanja krize slovenskega gospodarstva. In to ne samo v slovenski javnosti, ampak pred širšo svetovno javnostjo. Bratuškova je o tem govorila s predsednikom Evropske komisije Josejem Manuelom Barrosom in predstavniki najvidnejših evropskih institucij. Čufer je stanje v Sloveniji najprej predstavil na vrhu OECD v Dublinu, prejšnji konec tedna pa tudi na vrhu Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke v Washingtonu. Še najbolj odmeven (vsaj v slovenski javnosti) je bil intervju, ki ga je Alenka Bratušek imela na televizijski postaji CNN in ki je postal prava youtube uspešnica. Bratuškova, ki jo je odgovarjanje v angleščini očitno spravilo nekoliko v zadrego, je vseskozi očitno kukala v “skrite plonk listke” ter v krajšem petminutnem intervjuju vseskozi premlevala eno samo misel: “We can and we will solve our problems ourselves” (Lahko sami rešimo svoje probleme in to bomo tudi storili). Stalno ponavljanje enega in istega stavka je na koncu bilo že prav groteskno.
Bistvo vsega tega nastopanja v javnosti pa je dejstvo, da nova vlada predstavlja mednarodnim partnerjem program za izhod iz krize, ki je na las podoben tistemu, ki ga je zagovarjala Janševa vlada z ministrom Šušteršičem na čelu. Največjega problema slovenskega gospodarstva, krize bančnega sektorja, se bo tudi nova vlada lotila s sistemom “slabe banke”. Ge za ustanovitev posebne državne agencije, na katero bodo preneseni „slabi krediti“ bank, ki jih bo država skušala prodati na trgu. Očiščene banke naj bi imele takojšnjo možnost ponovnega zagona gospodarstva z normalno politiko kreditiranja. Bratuškova obljublja, da bo ta projekt stekel junija. Drugi bistveni projekt, ki je bil prevzet od prejšnje vlade, je Slovenski državni holding oziroma ustanovitev posebne družbe, ki bo prevzela nadzor nad državnim premoženjem (državnim deležem v posameznih podjetjih) z nalogo njegove privatizacije: Bratuškova je mednarodnim partnerjem obljubila, da bo v kratkem sporočila imeni vsaj dveh večjih podjetjih, za katera naj bi se začel postopek privatizacije. Tretji del programa, ki ga vlada Bratuškove stalno poudarja in ki je povzet po programu Janševe vlade, so varčevalni ukrepi, predvsem govorimo o rezih v javni sektor. Nedavno je minister za notranje zadeve Gregor Virant potrdil, da bodo izpeljali tiste reze, ki jih predvidevata proračuna za 2013 in 2014 in ki jih je sprejela prejšnja vlada. Ravno v teh dneh potekajo pogajanja s sindikati, da bi se našlo skupni jezik pri rezih v višiini 158 milijonov evrov v masi plač za javne uslužbence.
Preobrat za 180 stopinj
Nič čudnega ne bi bilo v vsem naštetem, če bi pozabili na zadržanje danes vladajoče Pozitivne Slovenije do vseh omenjenih projektov še samo nekaj tednov pred ustoličenjem nove vlade. Pa poglejmo na kratko.
Pozitivna Slovenija in SD sta v času mandata Janševe vlade zagovarjali precej drugačno politiko od tiste, ki jo danes vodita. Ko je šlo za vprašanje konsolidacije javnih financ, sta vselej zagovarjali potrebo po zagonu (državnih) investicij, ki naj bi posledično prinesla tudi zagon gospodarstva in rast, v nasprotju s politiko varčevanja. Skratka, navzeli sta se začetnega Hollandovega duha, ko se je francoski predsednik še predstavljal kot nasprotje nemške kanclerke Merklove. Med ukrepi, ki jih je vladna koalicija pogosto omenjala, je bilo tudi zvišanje stopnje DDV. Varčevalnim ukrepom pa so ostro nasprotovali, začenši z zakonom o uravnoteženju javnih financ, ki je prvi prinašal predlog znižanja mase plač v višini 5 odstotkov. Kaj je od tistega še ostalo danes? Pravzaprav bolj malo. Ob prevzemu vladnih pooblastil so v novi vladi še govorili o pomembnih infrastrukturnih projektih. Potem pa je prvega infrasstrukturnega ministra Igorja Maherja „povozila“ afera s črno gradnjo, zdajšnji minister Samo Omerzel pa se je moral ukvarjati z afero direktorja direktorata za energijo, ki ga je sam imenoval. Gre za Antona Žagarja, ki ga obtožujejo, da je v času, ko je bil zaposlen na Darsu vodil sporne milijonske posle (enega od spornih poslov, vrednega milijon evrov, naj bi zagotovil prav Omerzelu): Žagar je zaradi tega že odstopil.
Kaj pa investicije? Ni še jasno, kaj bo iz te moke. Denarja za drugi tir Koper – Divača ni, gradnja razvojne osi (avtocestne povezave) med Koroško in Belo Krajino se bo tudi podaljšala. Projekt gradnje drugega bloka jedrske nuklearke naj bi Omerzel začasno zamrznil, nadaljeval (po predvidevanjih) naj bi se projekt Teš 6 in projekt hidroelektrarn na Savi. Iz prejšnjega programa naj bi ostal tudi dvig DDV, ki postaja iz tedna v teden bolj realna opcija.
Vsi ostali ukrepi, ki jih vlada predstavlja mednarodni javnosti in so dediščina Janševe vlade, pa so bili za Bratuškovo še nekaj tednov pred izvolitvijo pravi tabu. Najbolj očiten primer tega je bila slaba banka. Poslanec PS Peter Vilfan (nekdanji košarkar) je v eni od razprav dejal, da „Slaba banka prinaša predvsem veliko slabega“. Bratuškova je skupaj z drugimi poslanci v svoji poslanski skupini še oktobra lani (pred dobrega pol leta!) prispevala podpise za zahtev za referendum proti slabi banki. Čufer je še v času, ko se je predstavljal parlamentarnemu odboru za finance (pred dobrim mesecem), dejal, da bo treba projekt slabe banke dodelati in sprejeti nekatere spremembe. Tudi od tega danes ni več ničesar. Nekdanje zadržanje, da privatizacija državnih deležev ni nujno dobra in racionalna odločitev, je vlada prav tako spremenila in danes govori o potrebi po takojšnji privatizaciji dveh večjih državnih podjetij, med njimi ene banke. Kaj pa nasprotovanje varčevalnim ukrepom? Kot že povedano, minister Virant prepričuje v teh dneh sindikate, naj popustijo in sprejmejo dodatni rez v maso javnih plač v višini 158 milijonov evrov.
Pravi preobrat, kot se šika, ni kaj. Očitno so vladne zadolžitve in odgovornost pred Evropo nekaj povsem drugačnega kot nasprotovanje iz opozicijskih klopi.
Andrej Černic
Preberi tudi
