Moč, ki skuša vse kontrolirati, ali “nora” moč ljubezni?
Prav gotovo so bili mnogi prizadeti, ker je v Jugoslaviji zmagal komunizem in še nekaj let prej sploh niso pomislili, da bi bilo to možno, a ravno to se je zgodilo. Podobno lahko rečemo za zaton komunizma, za vzpon in poraz Hitlerja, za 11. september 2001, za neresničnost teorij o integraciji in asimilaciji, saj je dejstvo, da se Evropa islamizira. In še bi lahko naštevali. Nikakor nismo varni, že danes bomo morda deležni terorističnega napada. Že čez nekaj dni se bo lahko tudi pri nas zgodila revolucija in se bomo znašli v novem totalitarnem sistemu. Če se to dogaja po svetu, je možno tudi v Sloveniji!
Sanjariti o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, je z vidika realnosti sedanjega trenutka lahko zgolj iluzija in zapiranje oči pred kruto resničnostjo. Politika ni teologija ali filozofija, temveč so dnevne odločitve, ki imajo lahko več desetletne, stoletne ali tisočletne posledice. Odloča pa se danes, to uro, ta trenutek. To seveda ne pomeni, da dobri politiki niso podkovani tudi v filozofiji in teologiji, da se ne znajo ustaviti in razmišljati. Brez vizije in strategij je vsaka politika kratke sape. A dejstvo je, da se morajo politiki odločati. Kdor se spusti v politiko v ožjem pomenu besede, si nujno umaže roke, ker vstopi v konkretno situacijo in rešuje konkretne probleme.
Smo v to početje poklicani tudi kristjani? O tem sploh ne bi smelo biti dvoma, saj smo ljudje politična bitja. V demokratični družbi ima vsakdo pravico odločati o skupnih zadevah. Vprašanje, ki se zastavlja, pa je: kako kristjani vstopamo v politiko? Za kakšno politiko se zavzemamo? Kakšen je odnos med vodstvom Cerkve in posameznimi političnimi strankami?
So kristjani v politiki zares kristjani? Ali pa se zaradi nabiranja političnih točk za kristjane zgolj deklarirajo in zlorabljajo religijo v politične namene? Pri tem pa po prepričanju sploh niso kristjani, temveč pripadajo novodobni sinkretistični civilni religiji, ki se ravna po osebnih željah posameznika in ideologiji nevtralnosti, ki je na pohodu in ogroža resnično demokracijo, ki nikakor ni nevtralna. Naloga vodstva cerkve je, da še posebej ostro presoja politike, ki trdijo, da izhajajo iz krščanskega etosa in se deklarirajo za kristjane. Zgled je lahko sv. Ambrož, ki ni dovolil, da bi cesar Teodozij prejel sv. obhajilo, temveč je moral delati javno pokoro, ki je bila takrat v veljavi.
Izkušnje iz preteklosti kažejo, da se ne konča dobro, ko ima posamezna politična stranka monopol med verniki. Povsem normalno je, da se kristjani angažirajo v levih in desnih, v progresivnih, liberalnih in konservativnih strankah. Mar ne gre za različna stališča, ki so vsa legitimna? Ne le to, temveč kjerkoli smo, bi kristjani morali s pripadniki drugačnih svetovnih nazorov sodelovati pri iskanju rešitev na skupna vprašanja. To sodelovanje ne odpravlja ali zanika razlik, temveč kaže na njihovo spoštovanje. Ta drža je drža dialoga. Zgolj stereotip je, da se liberalci ne bi mogli zavzeti za pravice katoličanov, ko bi bilo izpovedovanje njihove vere ogroženo. Nasprotno, to je nujno, sicer niso več liberalci. Tudi kristjani, če smo zares kristjani, si nujno prizadevamo za versko svobodo in laično družbo. Sicer prestopamo v krščanski klerikalni totalitarizem, ki nikakor ni v skladu z evangelijem. Seveda pa ne smemo biti naivni in moramo razlikovati med laično državo in laicizmom, ki zanika pluralno družbo in določa, kaj je politično korektno na osnovi izključevanja. Torej ima tudi demokracija svoje meje in popolnoma tolerantni le ne moremo biti.
Postavljam si mnoga vprašanja, ki nočejo biti že prikrite trditve. To so vprašanja, na katera ne znam odgovoriti. Kako razumeti politični konflikt, v katerem smo se znašli? Proti komu se borimo? Za kaj se borimo? Je cilj potolči nasprotnika ali je cilj iskanje racionalnih in pametnih rešitev? Je upravičeno, da se vodstvo Cerkve in njeni predstavniki opredelijo za določeno politično stranko? V katerih primerih je vera zlorabljena v politične namene? Kolikšna je lahko odprtost kristjanov v dialogu? Npr. ali lahko dialog postavi pod vprašaj tudi krščanske dogme? Katera so nova zavezništva in kakšni spopadi se dogajajo znotraj posameznih političnih strank? Ali zmoremo presojati nasilje, ki se dogaja pod masko demokracije in humanizma? Je napredno, če rinemo v nihilizem? Je svetovljansko, če se norčujemo iz vseh religij in tradicij ali pa, kar je še hujše, jih ignoriramo? Kateri so vzroki za neprestane napade na katoliško Cerkev in krščanstvo in kako kristjani nanje odgovarjamo?
Bogdan Vidmar
(iz priloge Bodi človek! z dne 7. marca 2013)
Dejstvo je, da ljudje, četudi združeni v najmočnejše politične stranke ali povezani med seboj na osnovi najmogočnejših zmagoslavnih ideologij, nad življenjem in zgodovino nimamo popolne kontrole.Preberi tudi
Kristjani in družba
