Po “dvojnem praznovanju” dneva kulture
A je bil letošnji 8. februar res praznik slovenske kulture? Žal ne. Prešernovo proslavo, slovenske ugledne kulturnike in slovensko kulturo kot bistvo slovenske samobitnosti nasploh so zasenčili drugi dogodki. Dan, ko se spominjamo največjega slovenskega pesnika, je tako minil v popolnoma drugačnih tonih. Čeprav bi si slovenska kultura in letošnji nagrajenci, začenši z glavnima, pisateljem Zorkom Simčičem in ilustratorko Marlenko Stupica, zaslužili večjo pozornost zaradi izjemnih dosežkov pri uveljavljanju ne samo slovenske kulture, ampak slovenstva na splošno, smo morali 8. februarja spremljati drugačne predstave, ki z dnevom slovenske kulture res nimajo nič skupnega. Stvar je zelo preprosta. Dan slovenske kulture je eden od redkih trenutkov, ko bi morali Slovenci pokazati, da znamo ob simboličnih trenutkih nastopati kot narod. Enotno. Ne kot levi ali desni, rdeči ali beli, ampak preprosto kot Slovenci. In očitno tega nismo sposobni. Manifestaciji, ki sta prejšnjo soboto monopolizirali pozornost slovenske javnosti, pa sta, kot smo že navajeni, samo še razdvajali.
Zoki mirno naprej krmari po ljubljanskem močvirju
Vseslovenska vstaja, ki je potekala v popoldanskih urah v Ljubljani, je bila še ena, in doslej največja, protestna manifestacija proti politiki in koruptivnosti, ki je v politiki vse bolj pogost pojav. V prvi vrsti je šlo seveda za protest proti vladi Janeza Janše in za zahtevo po njenem odstopu: že več tednov sta namreč v sklopu bolj ali manj spontanih vstaj in pobud, ki jih prireja civilna družba, glavni tarči protestov celotna vlada in Janez Janša kot njen predsednik v prvi vrsti. Torej, cilj je zamenjava oblasti, čeprav realnih alternativnih kandidatov še ni nihče predstavil: kar pa ob teh protestih (ne govorim samo o vseslovenski vstaji, ampak o vseh pobudah, ki so z njo sorodne) pogrešam, sta izrecna obsodba in zahteva po odstopu ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Če take zahteve (jasne, odločne in predvsem glasne) ni, moramo govoriti o dvoličnosti. Odkar je “zamrznil” svojo funkcijo znotraj stranke (kaj in koliko velja zamrznitev, pa dobro vemo), namreč mediji in javnost Jankovića skoraj več ne nadlegujejo. Nasprotno. Kljub temu da je KPK Jankoviću dokazala za 10-krat (!) več nepojasnjenega prometa na transakcijskih računih (Jankovićevih 2,5 milijona proti Janševim 200 tisoč evrom), se nihče več ne oglaša z zahtevami po Jankovićevem odstopu z mesta ljubljanskega župana. Ljubljanski “Zoki” mirno naprej županuje, pa čeprav dobršen del njegovih nepojasnjenih 2,5 milijona evrov izhaja iz zelo čudnih in spornih poslov med Mestno občino Ljubljana, podjetjem Grep, ki gradi Stožice, žepnim podjetjem Baza Dante in podjetjem KLM, kjer je Janković večinski lastnik. Zamrznitev položaja predsednika stranke je zato napačna in zavajajoča poteza iz dveh razlogov. Prvič, ker nima pravega učinka in ni sankcija za očitane nepravilnosti. Drugič, ker so Jankoviću bile očitane nepravilnosti, ki so povezane z njegovo župansko funkcijo. Janković bi moral zato odstopiti kot župan Ljubljane. Pa še zadnja pripomba: Janša ima močne kritike že v vladni koaliciji. Brez partnerjev, ki so se odločili za izhod, vlada ne bo preživela. Tega pritiska Janković nima: sam namreč ima v mestnem svetu več kot 50 odstotno podporo. Zato bi morali biti civilna družba in javnost kot edini element pritiska proti Jankoviću še toliko glasnejši. In tega žal ni.
Nepotrebno in neumestno o levem fašizmu
Na isti dan in na istem mestu se je v jutranjih urah dogajalo še eno zborovanje, ki ga je v podporo vlade organiziral Zbor za republiko (ZZR). Tudi ta dogodek je bil višek serije zborovanj, ki jih je ZZR organiziral v različnih slovenskih mestih. Glavna misel vseh zborovanj je bila legitimnost in dobro delo zdajšnje vlade, ki da jo želijo zrušiti strici iz ozadja s pomočjo KPK. Janez Janša je bil v tem kontekstu predstavljen kot žrtev zarote. Za sobotno manifestacijo so organizatorji napovedali izrazito kulturni dogodek brez izgredov in brez nevšečnosti. Višek zborovanja naj bi bilo javljanje premiera Janeza Janše v živo iz Bruslja. Janša naj bi pozdravil in nagovoril protestnike. In do vsega tega je res prišlo. Žal pa se je njegov poseg, kot se je v preteklosti že večkrat zgodilo, prevesil v nepotrebne žalitve in žigosanja. Poseg mandatarja, ki je sicer povedal več stvari, lahko povzamemo z dvema besedama, ki jih je izrekel na račun protestnikov: „levi fašisti“. Tak način govorjenja, ki se ga Janša poslužuje, je strateška napaka zanj osebno in za njegovo stranko. V tem trenutku je težko videti izhod iz vladne krize: taki nastopi pa Janšo in njegovo stranko samo še bolj postavljajo v osamo. Slovenija pa danes potrebuje operativno vlado. Premier pa bi se moral zavedati, da z enostranskimi potezami in z „levimi fašisti“ ne bo prišel daleč. V trenutku, ko je KPK objavil poročilo, bi morala imeti SDS (v dogovoru z Janšo) na pladnju rezervni scenarij brez Janeza Janše na premierskem položaju. Recimo: minister Andrej Vizjak se je s sprejemom pokojninske reforme in s propozitivim delom na reformi trga dela v tem mandatu izkazal za zelo spretnega pogajalca. A žal, člani največje vladne stranke si tega koraka ne upajo storiti. In še bolj dajejo vtis, da se je stranka rodila in bo umrla z Janezom Janšo. Napaka so bili trenirkarji po zadnjih volitvah, napaka je bil tudi tak nastop na zborovanju ZZR.
Enotnost naroda
Dan kulture, ko bi ne smeli biti desni ali levi, ampak samo Slovenke in Slovenci, je bil tako izrazito strankarsko obarvan. Tako kot je bil Dan državnosti 25. junija lani, ko so se razvnele polemike okoli praporščakov in govorov na državni proslavi. Očitno je Slovencem pretežko stopiti skupaj celo ob tistih priložnostih, ki bi morale biti najmanjši skupni imenovalec. No, en skupni imenovalec morda še imamo: Tina Maze je na zlati lisici pod Pohorjem zbrala v dveh dneh 40 tisoč ljudi. In takrat so bili res vsi samo Slovenci in Slovenke. Mazejevi, ki je uspela ta čustva prebuditi, gre seveda vsa čast. Slovenci pa bi se morali ob ugotovitvi, da nas lahko poenoti samo še šport, nad seboj resno zamisliti.
Andrej Černic
