V skrivnost odeto srečanje z Doris Jarc
Na dan svete Lucije, v četrtek, 13. decembra, se je v svetli, prijazni luči zaiskrilo mesečno srečanje Na kavi s knjigo: v letošnji sezoni ta literarna srečanja drugič pripravlja Katoliška knjigarna na goriškem Travniku v sodelovanju z Založništvom tržaškega tiska, Založbo Mladika in Goriško Mohorjevo družbo. Na udobnem divanu v lepem “bralnem kotičku” so se, po posredovanju učiteljice Majde Gergolet, zbrali učenci petega razreda osnovne šole O. Župančič iz Gorice v spremstvu učiteljice Mare Bogatec, da bi pobliže spoznali Doris Jarc, avtorico pripovedi za otroke Skrivnost none Genovefe, ki je izšla pred slabim mesecem dni kot ena izmed knjig knjižne zbirke Goriške Mohorjeve družbe za leto 2013. Gostjo in učence je pozdravila predstavnica GMD dr. Mirjam Simčič, ki je povedala, da so pri Mohorjevi želeli to knjigo predstaviti tudi mlajši publiki, saj je namenjena predvsem mladim bralcem. Objasnila je, da to ni klasična pravljica za prvošolčke, ampak vsaj za desetletnike, in predstavila avtorico Jarčevo, ki piše predvsem gledališke tekste, komedije in otroške igre, za domačo skupino iz Vrtojbe. Tokrat je prvič malce drugače prijela za pero. Simčičeva je pristavila, da bodo zgodbe vesele tudi nonice, saj pripoved posega v polpreteklo zgodovino in je zanimiva tudi zaradi opisa takratnih dogodkov in tedanjega vse prej kot lahkega življenja na kmetih. Jarčeva se je nato še sama predstavila in povedala, da ima 47 let, pa hčerko Ano, sina Vida in moža Vilija in da je nekoč tudi poučevala, potem pa se povsem posvetila prevajanju. Že od malih nog je zelo rada brala. Pri tem je navedla knjige, ki jih je prebrala, in z otroki pokramljala o znanih delih za mladino. Razkrila jim je tudi, kako se je lotila pisanja pripovedi Skrivnost none Genovefe, v katero je vpletla marsikateri resnični dogodek iz vojnih let. Dejala je, da jo zelo zanima življenje malih, preprostih ljudi, o katerih se navadno ne piše. V krajših obrisih je obnovila zgodbo Skrivnost none Genovefe, pri kateri je protagonistka deklica Pika, ki je polna alergij, zato je večkrat po bolnišnicah in nima veliko prijateljev. Največ se druži z mamo in s tatom. Njeno življenje postane zelo zanimivo, ko se v stari hiši, v kateri je živela nona Genovefa – avtorica si je zamislila, naj bi bil to kraj nad Kanalom ob Soči – in so jo preuredili v počitniški hram, začnejo dogajati čudne stvari. Na podstrešju, kjer ima Pikin oče, slikar, atelje, se na njegovi krajinski sliki – njen oče namreč ne slika ne ljudi ne portretov – prikaže drobna pika, v kateri Pika prepozna nono Genovefo, ki je živela sto let, a kljub temu ni uredila neke pomembne zadeve, zato se je po smrti vrnila, da bi namesto nje to napravila Pika. Jarčeva končnega razpleta zgodbe ni povedala, saj ga bodo mali bralci sami odkrili. Povedala je le, da ima zgodba srečen konec. Avtorica je rekla, da je protagonistko poimenovala Pika po prezgodaj umrli prijateljici njene sestre. V nadaljevanju pogovora z učenci je povedala še, da je v samozaložbi izdala le eno, precej avtobiografsko knjigo za zelo majhne otroke in da je potrebovala eno celo leto, da je zbrala pogum in poklicala na Goriško Mohorjevo družbo. Priznala je, da ponujati lastna dela je kot “prodajati sebe”. Zato pa je bila toliko bolj vesela, ko ji je Mirjam Simčič povedala, da bo Mohorjeva izdala njeno knjigo. Ko je omenila Pikinega prijatelja Martina, se je zaustavila ob pomembnosti prijateljstva. Povedala je še, da je lepe ilustracije, prikupno jezno nono Genovefo ilustrirala Jana Korečič v sodobnem slogu, a s pridihom preteklosti.
Med pogovorom z učenci je razkrila, da je knjigo napisala v kratkem času in jo po nasvetih hčerke Ane, ki je pravi knjižni molj, bolje obdelala. Z vsebino je hotela mlajšemu rodu povedati, kakšno je bilo življenje Primorcev v prejšnjem stoletju, ko so otroci hodili v šolo samo kakšno leto, ker so morali pomagati na kmetiji. Življenje je bilo kruto. Lačni so bili, brez toplih oblek in čevljev. Moški so doma kuhali žganje, popivali in pijani mlatili žene. Odkrit klepet z avtorico je razvezal jezike šolarjem, tako da je iz njihovih ust izvedela, da nekateri prihajajo iz Slovenije – ena deklica iz Bosne -, da radi berejo, da imajo doma pravljice, ki so izšle pri GMD, da njihova sošolka zelo rada piše. Jarčeva jo je spodbudila, naj kar piše. Ob koncu prisrčnega kramljanja, pri katerem je kava PrimoAroma poživila odrasle, otroci so se pa odžejali z oranžado in posladkali s hrustljavimi piškoti, sta predstavnici GMD Mirjam Simčič in prof. Marija Češčut podarili vsakemu otroku – in učiteljici – po eno knjigo pravljic, ki so izšle pri Goriški Mohorjevi družbi.
Iva Koršič
