Božič očka Martina, igrica s svetlim sporočilom
V teh mrzlih, zadnjih vzdihljajih jeseni, ki s poplesavanjem snežink v vetru že naznanjajo skorajšnji prihod starke zime, je kljub vremenskim nadlogam neustrašno prišel iz nebesnih sinjin dobri sv. Miklavž in po domovih in društvih dobrodušno, čeprav so bili včasih poredni in neubogljivi, obdaroval naše otroke, pa tudi odrasle, saj njegov prihod vselej razveseljuje tudi nje. Pri tem zemeljskem obhodu se je ustavil tudi v Domu Franca Močnika, sicer malce z zamikom, na sam dan Brezmadežne, 8. decembra. Po praznični sv. maši v cerkvi sv. Ivana, ki jo je daroval župni upravitelj Slovenskega pastoralnega središča v Gorici, Marijan Markežič, in pri kateri so z branjem prošenj in zahval sodelovali tudi otroci, so se vsi preselili v bližnjo dvorano, kjer jim je pred Miklavževim prihodom Gledališka skupina “O’Klapa”, ki jo sestavljajo najstniški gledališki zagnanci, spet pripravila prijetno presenečenje. Odkar se je pred dvema letoma pojavila na gledališkem obzorju, je doživela že zelo spodbudna priznanja med domačo publiko in v širšem krogu gledalcev, saj je z dobro naštudirano lutkovno predstavo Štirje fantje muzikantje, pod domiselnim režijskim vodstvom Franka Žerjala, sodelovala na Srečanju otroških gledaliških skupin Severnoprimorske 2012. Takrat sta se o njej pohvalno izrazili tudi selektorici Martina Mrhar in Maja Gal Štromar.
Navdušenje nad igranjem se pri teh mladih igralcih razvija z nezmanjšanim zanosom, saj je opaziti, da jim je nastopanje v veliko veselje in zadoščenje. Ob dramski vnemi so se namreč ustvarile tudi lepe prijateljske vezi. Ob sebi imajo poleg zanesljivega, potrpežljivega režiserja Franka Žerjala, ki jih usmerja pri umetniškem snovanju, tudi z energijo prepojeno mentorico Katerino Ferletič, učiteljico in katehistinjo, ki je “okužila” mlade s svojo ustvarjalno zanesenostjo in jih venomer spodbuja in dejavno spremlja pri vseh odrskih podvigih. Tako je bilo tudi tokrat, ko so pod izkušeno režijsko taktirko Franka Žerjala izvedli igrico Božič očka Martina. Po francoski pripovedki jo je priredil veliki Lev Nikolajevič Tolstoj; dramatizacijo slovenske inačice je pa podpisala Tatjana Oletič. Otroška igrica ima veliko povedati tudi odraslim. V njej je protagonist čevljar Martin, doma v ruski vasici; zaradi njegovega dobrega srca ga vsi imenujejo očka Martin. Na neki predbožični večer je bil še posebno otožen: žena mu je umrla že pred leti, in ko se je zatopil v branje “daljnega prvega Božiča”, se je vprašal, kaj bi sam daroval Jezusu, ko bi ga le-ta obiskal. Ko je zaspal, mu je Jezus v sanjah rekel, naj bo naslednji dan zelo pozoren, ker bo prišel na obisk. Naslednjega dne čevljar v svojo hišo povabi prezeblega pometača, ubogo mater z otročičem – temu daruje ljubke čeveljčke – in Črnca-kramarja. Ko razočaran misli, da Jezus ni držal obljube, spozna, da se mu je Bog približal po teh malih ljudeh. Pomenljiva igrica s toplim krščanskim sporočilom o ljubezni do bližnjega je prikazana kot igra v igri, saj o očku Martinu pripoveduje “krčmarica”, ki je v mesto prišla iz ruske vasi in je za to zgodbo izvedela od svojega deda. Režiser Žerjal je kavarnico, v katero vstopita dve dekleti, ki se pogovarjata s pripovedovalko, postavil pod oder, glavna zgodba pa se razpleta na odru, v sosledju posameznih, z močnejšo osvetlitvijo poudarjenih prizorov. Na odru so kljub tesnemu prizorišču našli prostor železna pečka, naslanjač, čevljarska mizica s čisto pravim orodjem, saj ga je za to priložnost posodila znana goriška trgovina obutev Kosič, pa še stena in okno, skozi katero v hrepenečem pričakovanju zre čevljar. Za postavitev scene, upravljanje glasbe in luči sta poskrbela Niko Klanjšček in Marijan Markežič, za kostume, ki odslikavajo poreklo nastopajočih likov, pa Marija Ferfoglia Ferletič. V mesecu dni, v katerem so se morali vsi, zaradi zaposlenosti režiserja in z raznimi dejavnostmi zasedenih nastopajočih, kar potruditi, da so lahko našli primerne ure za vaje, so igralci pripravili enodejanko in na sobotni premieri brez vidnih zadreg odigrali vse prizore. Če jo bodo še kdaj ponovili, bo celota gotovo še bolj sproščeno stekla. Glavni vlogi, očka Martina in gospe iz Rusije, sta prepričljivo, tudi s kretnjami, odigrala Tadej Pahor in Sanja Vogrič, ki je z iskricami v očeh spet potrdila naravni igralski talent in dober odrski govor. V ostalih vlogah so se izkazali Mojca Pintar in Ivana Fajt (gospodični v baru), Chiara Bergnach (mama), Veronika Onesti (1. otrok), Ferdinand Frandolič (2. otrok), Manuel Persoglia (pek), Marta Fajt (prodajalka Anuška), Simon Čavdek (pometač), Katja Terčič (žena) in Mitja Pahor, ki je kot Črnček s svojim “čau amiko” vzbudil tudi smeh. Gledalci so vidno zadovoljni naklonili pridnim igralcem toplo ploskanje. Po igrici se je prikazal sv. Miklavž, ki je otroke opozoril, naj se naučijo odtrgati se od televizijskih in računalniških zaslonov, drugače jim bo “odvzel daljince”. Potem jih je obdaril po skupinah, od najmlajših do največjih – vsak je prejel starosti primerno knjigo in sladkarije. Vsi so mu – včasih malce v zadregi – ljubko kaj zapeli ali zmolili. K sebi je povabil in za trud in požrtvovalnost obdaril še Franka Žerjala, Katerino Ferletič, Nika Klanjščka, Marijana Markežiča, Mirjam Pahor in Ani Saksida.
Lepo srečanje z Miklavžem je pripravila Gledališka skupina “O’ Klapa” v sodelovanju s Skupnostjo družin Sončnica in Slovenskim pastoralnim središčem ter SSO.
IK
