Počivaj v miru, naš dragi Marijan!

V 76. letu nas je zapustil neumorni g. Marijan Markežič

Našo skupnost je sredi prejšnjega tedna pretresla vest o nepričakovani in boleči izgubi: v četrtek, 12. novembra 2026, le dva dni po svojem petinsedemdesetem rojstnem dnevu, nas je po nenadni slabosti za vedno zapustil g. Marijan Markežič, neutruden duhovnik, prosvetni delavec ter steber našega javnega in cerkvenega življenja. Njegov odhod pušča globoko praznino med verniki, sodelavci in vsemi, ki smo ga poznali.

Rodil se je 10. novembra 1951 v slovenski Istri, v Pregari pri Kopru. Osnovno šolo je obiskoval v rojstni vasi in v Gradinu, srednjo šolo pa v Gračišču. Študij je nadaljeval v malem semenišču v Pazinu, nato pa študiral teologijo na Reki, v Zagrebu, Ljubljani, Rimu in Kölnu. Božjemu klicu je sledil z vsem srcem in 29. junija 1976 v koprski stolnici iz rok škofa msgr. Janeza Jenka prejel zakrament mašniškega posvečenja. Letos poleti, 21. junija, je v cerkvi v Pevmi, blizu pokopališča, kjer bo tudi pokopan, pred veliko množico vernikov in prijateljev z iskreno hvaležnostjo praznoval zlato mašo. Svoje prve pastoralne korake je kot kaplan naredil v domačem Kopru in v Trnju, kjer je z mladostno vnemo tkal vezi z ljudmi in deloval na različnih področjih. Življenje ga je leta 1979 pripeljalo na Goriško, kjer je takoj našel svoj drugi dom. Najprej je postal kaplan v Slovenskem pastoralnem središču v Gorici. Kot župnijski upravitelj v Gabrjah in Sovodnjah ob Soči je bil blizu ljudem v njihovih radostih in preizkušnjah, zato je bila njegova inkardinacija v goriško nadškofijo leta 1984 naraven izraz njegove predanosti krajevni Cerkvi. Zaupane župnije je vodil z modrostjo, gorečo delavnostjo in odprtim srcem: leta 1996 ga je nadškof p. Anton Vital Bommarco imenoval za župnika v Sovodnjah ob Soči, leta 2004 pa mu je nadškof msgr. Dino De Antoni zaupal župniji v Pevmi in Podgori. Njegova vloga povezovalca se je še posebej utrdila leta 2006, ko je postal nadškofijski delegat pastoralnega središča za slovenske vernike mesta Gorica, leta 2013 pa mu je nadškof msgr. Carlo Redaelli poleg župnije v Pevmi zaupal še župnijsko upravo v Števerjanu in na Jazbinah. Zadnja leta je skrbno vodil tudi župnijo Podgora.

G. Marijan ni bil le mašnik v mestu in okoliških vaseh. Kot veroučitelj na slovenskih osnovnih, srednji in višjih šolah je spremljal več generacij mladih, več let je bil duhovni asistent skavtske organizacije, pozdrav “vedno pripravljen!” mu je bil pisan na kožo. Bil je tudi urednik in publicist: že v študijskih letih je sodeloval pri reviji Ognjišče; ob prihodu v Gorico je včasih pisal za Katoliški glas in otroško revijo Pastirček, katerega vodenje je prevzel leta 1992. Urejal je tudi druge publikacije, ki jih je izdajal pri mesečniku. Kjer je župnikoval, je ljudi povezoval tudi z župnijskim glasilom oz. lističem.

S svojo preudarnostjo je bogatil tudi širše škofijsko življenje: v več mandatih je vodil štandreško dekanijo na Goriškem ter sodeloval v raznih škofijskih telesih. Nepogrešljiv je njegov delež v številnih naših ustanovah in organizacijah (Katoliško tiskovno društvo, KC Lojze Bratuž, Zadruga Goriška Mohorjeva itd.), v katerih ni bil le predsednik oz. odbornik, temveč tudi in predvsem “operativna roka”. Kjerkoli je župnikoval, je poskrbel za vzdrževanje in obnovo marsikaterega župnišča in cerkve, kot predsednik društva Fundacija Gorica je vodil tudi prenovo nekdanjega senika ob koči sv. Jožefa v Žabnicah. Posebno pomemben je bil njegov delež pri obnovi glavnih kulturnih postojank goriških Slovencev, v prvi vrsti večnamenskega središča na Drevoredu 20. septembra, kjer so Kulturni center Lojze Bratuž, SCGV Emil Komel, skavtski sedež in telovadnica, nato stavbe na Travniku, kjer je poleg Katoliške knjigarne tudi uredništvo našega tednika, Pastirčka in GMD, in pa zgodovinske stavbe na Placuti, kjer so našle udoben in sodoben dom številne naše ustanove. To je bil njegov zadnji veliki podvig. Skoraj 50 let svojega plodnega delovanja je bil g. Marijan duša neštetih pobud, društev in ustanov v našem prostoru.

Leta 2017 je za svoje neutrudno požrtvovalno delo v prid slovenske narodne skupnosti prejel 13. priznanje Kazimir Humar, ki ga podeljujejo ZSKP, KCLB in ZCPZ, 17. decembra 2025 pa odlikovanje Republike Slovenije, medaljo za zasluge iz rok predsednice RS Nataše Pirc Musar “za prispevek k ohranjanju slovenskega jezika in narodne identitete ter za prizadevanja za vsestranski razvoj in napredek Slovencev v Italiji”.

Gospod naj mu bogato povrne za vso dobroto in ljubezen, ki jo je zasejal med nami. Naj počiva v Božjem miru, njegov spomin pa naj ostane v trajen blagoslov vsem, ki smo ga poznali in imeli radi.

Preberi tudi:

Marijan s Travnika

Sobrat, ki mi je predal štafeto

“Et inquietum est cor nostrum donec requiescat in Te”

Ob slovesu Marijana Markežiča

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme