Kako se je pridelovalo in tihotapilo vino na Tržaškem

Razmislek in primerjava med preteklimi in današnjimi razmerami v vinogradništvu

Kako se je pridelovalo in prodajalo, a tudi tihotapilo vino na Tržaškem od srednjega veka dalje? Na to vprašanje je iskal odgovore zgodovinar Aleksej Kalc s predavanjem Prej tržaško vino! O privilegiju, ki so ga v 18. stoletju uživali krajevni vinogradniki, ki ga je pred nedavnim imel v prostorih Narodne in študijske knjižnice v Trstu. Srečanje, ki je potekalo v okviru 36. Dnevov evropske kulturne dediščine, je nudilo kar nekaj iztočnic za razmislek in primerjavo med preteklimi in današnjimi razmerami v vinogradništvu ter s tem povezanimi izzivi.

Kalc je na podlagi arhivskih virov uvodoma navedel stare podatke o vinogradništvu na Tržaškem. Prve omembe le-tega segajo v čas starih Rimljanov (t. i. vinum pucinum, ki ga je srebala Livija, žena cesarja Avgusta Oktavijana). Po letu 1100 se vino redno omenja v zvezi z dajatvami. V srednjem veku je bilo vinogradništvo za Trst in okolico najpomembnejša gospodarska panoga. Med patricijskimi družinami, lastnicami najboljših vinogradov v neposredni bližini mesta, in slovenskimi kmeti iz okolice je prihajalo do rednih sporov, ker ti niso dobro opravljali svojih dolžnosti v vinogradih gospode. Kot izhaja iz raziskav Pavleta Merkuja, je bila tretjina mestnega prebivalstva takrat slovenskega izvora.

Do sprememb je prišlo leta 1719, ko Trst razglasijo za prosto luko. Z razvojem trgovine se je povečalo število prebivalcev mesta in posledično tudi poraba vina. Če ga na Tržaškem niso pridelali dovolj, so ga pričeli uvažati.

Gojenje trt na terasastih vinogradih pod kraškim robom od Sesljana do Rojana je bilo zahtevno: delo je potekalo ročno, gradnja podpornih zidov in ureditev vinogradov sta terjali veliko začetno investicijo, ki si je vinogradniki v Furlaniji ali Istri niso mogli privoščiti. Zaradi tega je bila cena vina na Tržaškem dražja kot v Furlaniji ali Istri.

V 18. stoletju, je objasnil zgodovinar, so življenjski stroški v Trstu narasli. Delovne sile za obdelavo vinogradov ni bilo na razpolago, saj so se možje zaradi boljšega zaslužka preživljali kot nosači. Kdor je bil dejaven v vinogradništvu, je delovno silo moral preplačevati. Ker se je marža zaslužka torej nižala, so mestne družine opuščale vinograde. Zaradi nastalih težav so vinogradniki prosili oblastnike, naj jim priskočijo na pomoč.

In tako se je tudi zgodilo. Cesarica Marija Terezija je uvedla sistem zaščite tržaškega vina pred drugje pridelanim: veljal je monopol prodaje krajevnega vina. Konec oktobra so izmerili količino krajevno pridelanega vina v kleteh in določili prodajno ceno le-tega; šele ko so ga iztočili okrog maja, so dovolili prodajo uvoženega.

Omeniti sicer velja, da se že v srednjeveških mestnih statutih obstajale klavzule, ki so – da bi na Tržaškem pridelano vino ne ostalo neprodano – prepovedovale uvoz vina.

Monopol je omogočal številnim tržaškim vinarjem, da so se ukvarjali s tihotapstvom grozdja in vina, saj je bila cena tržaškega vina višja od ostalih. Oblasti so s patruljiranjem kopenskih in morskih poti skušale tihotapstvo odpraviti, vendar s težavo. Tihotapstvo je dosegalo tolikšno razsežnost, da se je v letih 1782–85 proizvodnja tržaškega vina celo podvojila.

Tovrstna “zaščita” tržaških vinogradnikov ni mogla trajati v nedogled. Furlanski vinogradniki so protestirali proti privilegijem tržaških vinogradnikov in bili pri tem uspešni, saj je bil to čas, ko se je propagirala prosta konkurenca in so se odpravljali razni monopoli. Leta 1786 je bila uvedena prosta prodaja zlasti beneškega vina.