Francesco Bonifacio, duhovnik, ki ni hotel zapustiti svojih ljudi

Večer o istrskem duhovniku, izginulem po aretaciji leta 1946

Odločitev, da ostane med svojimi verniki, čeprav se je zavedal nevarnosti, ki mu je grozila, je ena osrednjih značilnosti življenjske zgodbe blaženega Francesca Bonifacia. Društvo slovenskih izobražencev je v ponedeljek, 2. novembra, v Peterlinovi dvorani v Trstu organiziralo večer, posvečen ravno temu istrskemu duhovniku, ki je leta 1946 izginil po aretaciji pripadnikov jugoslovanske komunistične oblasti. O njegovem življenju, duhovnem poslanstvu in okoliščinah smrti je spregovoril kulturni in pastoralni delavec Mario Ravalico, uvodno besedo pa je imel Tomaž Simčič. Med navzočimi je bil tudi Gianfranco Bonifacio, nečak blaženega duhovnika.

Francesco Bonifacio se je rodil leta 1912 v Piranu. Študiral je v Kopru in Gorici, duhovniško službo pa opravljal v Istri. V okolju, kjer so se prepletali italijanski, slovenski in hrvaški jezik, je bil posebej povezan z mladimi in krajevno skupnostjo. Kot je poudaril Ravalico, je njegovo pastoralno delo temeljilo predvsem na ljubezni do Boga in ljudi, ne pa na političnem delovanju.

Njegov duhovniški poklic se je kazal tudi v osebnih zapisih. V dnevniku je Bonifacio razmišljal, da je treba pridige najprej premisliti in jih živeti, šele nato pa jih predstaviti ljudem. Bog je bil zanj na prvem mestu, ljubezen do njega pa je bila neločljivo povezana z ljubeznijo do skupnosti, ki ji je služil.

Ravalico je njegovo življenje umestil tudi v širše zgodovinske razmere. V času fašizma so bili slovenski in hrvaški prebivalci Istre izpostavljeni raznarodovalnim pritiskom in omejevanju uporabe maternega jezika. Nasilje pa se je nadaljevalo tudi po vojni. Bonifacio je leta 1946 v dnevnik zapisal, da se mu zdi nemogoče, da bi tisti, ki se predstavljajo kot osvoboditelji, ljudem hkrati jemali svobodo. Prav zaradi vpliva, ki ga je imel zlasti med mladimi, ga je nova oblast začela obravnavati kot nasprotnika. Kljub nevarnosti se je odločil, da ne bo zapustil svojih vernikov.

Izginotje brez groba

Usodnega 11. septembra 1946 je Bonifacio obiskal duhovnika Giuseppeja Rocca, s katerim sta skupaj molila. Ta mu je svetoval, naj se ne odpravi na pot v temi, vendar se je Bonifacio vseeno odločil za vrnitev domov. Na poti so ga ustavili in aretirali pripadniki politične policije. Njegovo prijetje je videlo več prič, med njimi tudi ljudje, ki so se vračali iz vinogradov, in mlado dekle, ki je paslo živino. Zatem so ga odpeljali proti gozdu, kjer se je za njim izgubila vsaka sled.

Ravalico je predstavil tudi duhovne vezi med Bonifaciem in slovenskim duhovnikom Albinom Kjudrom, župnikom v Tomaju, na katerega se je Bonifacio obračal za duhovno vodstvo. Njuno sodelovanje je bilo pomembno v času, ko je bilo ohranjanje jezikovne in kulturne tradicije v Istri oteženo.

Bonifacieva zgodba se po Ravalicovih besedah prepleta tudi z življenjem hrvaškega duhovnika Miroslava Bulešića, ki je bil umorjen leta 1947, leto dni za Bonifaciem. Oba sta bila povezana z mladimi, evharistijo in skrbjo za najšibkejše, skupno pa jima je bilo tudi odpuščanje. Bulešić je v svojih zapisih poudarjal, da je njegovo maščevanje odpuščanje. Njuna postopka za beatifikacijo sta zaradi tedanjih političnih razmer potekala počasi. Bonifacio je bil za blaženega razglašen leta 2008, Bulešić pa nekaj let pozneje.

Nečak Gianfranco Bonifacio je na ponedeljkovem večeru poudaril, da je bil njegov stric človek vere in poguma, ki je umrl, ker ni hotel zapustiti svojih ljudi. Njegov spomin je po nečakovih besedah še vedno živ, njegovo sporočilo pa ostaja pomembno za mirno sožitje med narodi.

Na podobnosti z usodo drugih duhovnikov, med njimi Filipa Terčelja, je v zaključni razpravi opozoril Andrej Štekar. Kot je poudaril, so bili duhovniki zaradi svojega vpliva na mlade in skupnost za takratni režim moteči, njihova žrtev pa danes lahko prispeva k spravi.