O granatnem jabolku in vzgoji
Dom je tam, kjer … (16)
Letošnjo jesen pri naši hiši ne manjka granatnih jabolk. Na vrtu se namreč bohotita dve veliki drevesi, polni rdeče obarvanih sadežev. Poleg tega, da je že sam pogled nanje naravnost mamljiv, so tudi njihova semena ravno prav sočno-sladka, da jih naše roke pridno obirajo. A čeprav je granatno jabolko na pogled čudovito in v sebi skriva pravo malo bogastvo, pot do njegove sladke in zdrave vsebine nikakor ni preprosta. Priprava enega granatnega jabolka zahteva čas in potrpežljivost. Priprava več granatnih jabolk pa še več časa in še več potrpežljivosti. Najprej ga je treba previdno odtrgati z drevesa, ga prerezati in odpreti, poiskati prave zareze ter počasi ločiti zdrava, rdeča semena od bele, grenke sredice in morebitnih pokvarjenih semen. Medtem ko tako že kdo ve kolikokrat letos zapovrstjo sedeča za mizo ločujem seme za semenom, ki se počasi, a vztrajno kopičijo v skledi, me prešine misel, da je priprava granatnega jabolka pravzaprav v marsičem podobna vzgoji otrok.
In bolj ko razmišljam o tej primerjavi, bolj se mi zdi, da sta prav potrpežljivost in čas tista, ki obe “opravili” najbolj povezujeta. Če želim zaužiti dovolj vsega dobrega, kar se skriva v granatnem jabolku, eno samo seme ne zadostuje. Potrebujem jih veliko več. Zato mi ne preostane drugega, kot da jih vztrajno izluščujem, enega za drugim, dokler se ne nabere polna skleda rdečega bogastva.
Mar ni podobno tudi pri vzgoji otrok? Mar ne hrepenimo potihem vsi po tem, da bi naša ena beseda, eno opozorilo ali ena razrešena situacija zalegla enkrat za vselej? Da bi otroci že po prvem pogovoru razumeli, zakaj je nekaj prav in drugo narobe? Da bi si zapomnili naše nasvete, upoštevali naša opozorila in dogovore ter se iz storjenih napak tudi kaj naučili? Ja, bilo bi lepo. A iz izkušenj vemo, da so to večinoma le naše pobožne želje, ki z vsakdanjo resničnostjo nimajo kaj veliko skupnega. Tu in tam morda zaleže že ena beseda, največkrat pa moramo starši ene in iste stvari ponavljati znova in znova, kot da o njih govorimo prvič.
Včasih se ob vsem tem ponavljanju vprašam, ali otroci sploh slišijo moje besede in opazijo moja dobra dejanja? Ali se jih bo kaj od tega, kar jim skušam predati, sploh kdaj prijelo? Potem pa se spomnim sklede, ki se polni počasi, seme za semenom. In pomislim, da je podobno tudi z odnosi in vzgojo. Tudi ti se namreč gradijo predvsem z drobnimi, vsakodnevnimi trenutki, ki se dan za dnem vrstijo in skupaj ustvarjajo nekaj večjega in globljega. Z objemom, ko je otrok žalosten. Z mirno besedo, ko nam zmanjkuje potrpljenja. S postavljeno mejo, pri kateri vztrajamo, čeprav je težko. Z iskrenim opravičilom, ko tudi sami naredimo napako. In čeprav se nam ti trenutki na prvi pogled lahko zdijo kar nekoliko preveč malenkostni, je prav vsak od njih kot drobno seme, ki počasi, a vztrajno polni skledo našega odnosa z otrokom.
